Bavarski avtomobilski koncern je pomemben pečat pustil tudi v formuli ena in mnogih drugih dirkaških serijah, zato je sprehod skozi muzej, ki leži tik ob glavnem vhodu v tovarno, pravo doživetje, prepleteno z nostalgijo in občudovanjem evolucije avtomobilske tehnike. Cesta mimo veličastne Allianz arene, v kateri domuje še en bavarski ponos, nogometni klub Bayern, vas pripelje v olimpijski park, že od daleč pa vas pozdravi mogočna stolpnica z imenom 4-zylinder. To je sedež koncerna in poslovna stavba, v kateri se sprejemajo vse pomembne odločitve, morda nekoč tudi ta, ali se bo BMW vrnil v formulo ena, od katere se je dokončno poslovil po koncu sezone 2009. Celoten kompleks, ki ob 4-valjni stolpnici vključuje še omenjeni muzej, tovarno in futuristično oblikovan salon, v katerem so na ogled predvsem novi in najdražji modeli te prestižne znamke, se imenuje kar BMW Welt. In res je to poseben svet, tako arhitektonsko kot organizacijsko. Z enim stavkom: nič ni prepuščeno naključju – vse z namenom krepiti imidž prestižne znamke.  

A vrnimo se v muzej, kjer si lahko za deset evrov ogledate zgodovino znamke BMW, poznavalcem in ljubiteljem avtomobilskega dirkanja pa prvič zastane dih ob pogledu na primerek iz tridesetih let, srebrni BMW 328. To je bil prvi BMW-jev presežek v motošportu, poganjal ga je 6-valjni motor z 80 konjskimi močni, pospešil pa je že do 150 km/h. V drugi polovici tridesetih let je bil praktično nepremagljiv v dvolitrskem razredu, naredili pa so 403 takšne dirkalnike. Poseben je bil tudi po tem, da je imel pokrov motorja pritrjen kar z dvema usnjenima trakovoma, ki sta bila takrat menda bolj zanesljiva od vijakov, hkrati pa sta v primeru okvar omogočala hitrejši in enostaven dostop do motorja. Pod pokrovom pa za takratne čase del obvezne opreme: veliko kladivo. Takrat so si dirkači tudi sami znali kaj popraviti, medtem ko danes okrog dirkalnikov hodijo predvsem mehaniki v zlikanih srajcah, v rokah pa nosijo tako imenovane testerje, ki niso nič drugega kot navadni prenosni računalniki z naloženo programsko opremo, ki omogoča posege v ''možgane'' avtomobila.

Formuli ena je v BMW-jevem muzeju namenjen poseben razstavni prostor, v katerem je glavna zvezda dirkalnik Brabham BMW BT52 iz leta 1983, s katerim je Nelson Piquet osvojil naslov svetovnega prvaka. To je bila zgodovinska prelomnica, saj je prvič v zgodovini formule ena naslov osvojil dirkalnik, ki je imel v zadku nameščen motor s turbino. Že na pogled veličasten štirivaljnik z gigantsko turbino, ki je že v svoji krstni sezoni pri 11.000 vrtljajih zmogel kar 630 konjskih moči, s kasnejšimi nadgradnjami pa so iz njega iztisnili brutalnih 1100 konjev. Drkači so jih morali krotiti z ročnim menjalnikom in volanom, na katerem ni bilo niti enega samega gumba. Upal bi si staviti, da nek 17-letnik tega ne bi zmogel, naj si bo še tako talentiran.

Dobesedno na stranski tir oziroma zid je v muzeju postavljen dirkalnik iz zadnjega BMW-jevega obdobja v formuli ena, tako kot je bil v Münchnu na stranski tir postavljen celoten projekt moštva BMW Sauber, ki zato ni obrodil takšnih rezultatov, kot so si jih ljubitelji te znamke želeli. To se je nenazadnje videlo tudi na predstavitvi enega od dirkalnikov, ki je potekala prav v tem muzeju, med prvo promocijsko vožnjo pa se je sicer doslednim Nemcem pripetila nenavadna nerodnost – odpadel je eden od pokrovov kolesa (aerodinamična pogruntavščina takratnega časa, ki pa jo je FIA kmalu prepovedala), ki se je potem nekaj časa kotalil po tem sicer do potankosti urejenem objektu. V štirih letih zgolj ena zmaga in BMW je po koncu sezone 2009 moštvo vrnil Petru Sauberju ter se tako poslovil od kraljice motošporta. O povratku za zdaj še ne razmišljajo.

Še mimo enega razstavnega prostora v muzeju nikakor nismo mogli – desetvaljnega motorja, ki je leta 2005 poganjal Williamsov dirkalnik. To so bili še tisti motorji, ki so pri 18.500 vrtljajih parali ušesa in povzročali kurjo polt gledalcem ob stezi. Kakšna škoda, da so danes gledalci za to prikrajšani, in še za marsikaj drugega, kar je formulo ena nekoč delalo tako mogočno in posebno. Ob srkanju odličnega bavarskega piva nam zato v eni od znamenitih pivnic, kjer je vse, kar dobite na mizo, velikosti XXL, skozi glavo švigajo misli in vprašanja, zakaj je formula ena zabredla v slepo ulico, iz katere nikakor ne najde izhoda. A to je že druga zgodba, ki je ne bomo tlačili v ta sprehod skozi bogato zgodovino avtomobilizma. München (pa tudi Stuttgart in Maranello, kjer svojo zgodbo predstavljata Mercedes in Ferrari) je oddaljen le nekaj ur vožnje, in verjemite, da jih ne boste obžalovali.