Najbrž niste vedeli, da je prav v času kvalifikacij pred VN Španije v Sloveniji potekala dirka za slovensko-avstrijski pokal v kartingu. Torej v športu, v katerem so zvezdniki formule 1 začeli svojo dirkaško pot (tisti, ki so imeli najbolj ambiciozne in dovolj bogate starše, so prvič sedli za volan že pri treh letih). Toda v Sloveniji za ta sicer atraktiven šport ni nikakršnega zanimanja, infrastruktura pa z redkimi izjemami, kot je denimo Raceland pri Krškem, žalostno propada. Omenjena dirka je potekala v Hajdošah pri Ptuju, na našem drugem najstarejšem kartodromu, kamor so se nekoč nastopajoči in navijači radi vračali. Spominjam se časov Nine Jerančič in zdajšnjega koprskega župana Borisa Popoviča, ko so bile naravne tribune ob dirkališču skoraj povsem polne. Na sobotni dirki je bila podoba povsem drugačna. Nekoč zgledno urejeno dirkališče očitno propada, spominja bolj na kakšen odpad odsluženih avtomobilskih pnevmatik, organizatorjem pa se pred dirko očitno ne ljubi več niti pokositi trave ob dirkališču. Da katastrofalnih sanitarij v dirkaškem paddocku, ki ne zadovoljijo niti najbolj ohlapnim higienskim standardom, in ostale propadajoče infrastrukture niti ne omenjamo. Ne morem si predstavljati, kaj so si ob vsem tem o naši državi mislili avstrijski gostje.

Možnosti, da bomo Slovenci ob takšnih pogojih kdaj dobili dirkača formule 1, so najbrž podobne kot možnost, da bomo kdaj postali svetovni prvaki v nogometu. Znanstvena fantastika torej, čeprav smo v kartingu v preteklosti že imeli nekaj talentov, ki so uspešno nastopali tudi v evropski konkurenci, a se je kasneje, pri poskusu preboja v višje kategorije, največkrat ustavilo pri financah. Slovenija pač ni trg, ki bi pritegnil velike sponzorje, ki bi bili pripravljeni investirati v kariero dirkača. Že sezona v slovenskem prvenstvu v kartingu stane najmanj 20.000 evrov. Drag hobi torej  - tiste z višjimi ambicijami pa pot odpelje v Italijo, ki velja za meko kartinga – a stroški gredo že tam v višave in so večini Slovencem preprosto nedosegljivi. V nekem drugem, nam težko predstavljivem svetu, zadeve dandanes potekajo tako, da bogati starši za tri ali štiri dni za svojega sina ali hčerko najamejo kakšno znano dirkališče (z vso potrebno urejeno infrastrukturo) ter ekipo svetovno priznanih inštruktorjev (med katerimi je v svetu kartinga zagotovo tudi naš Franci Jerančič). Cene takšnih testiranj seveda gredo v višave.  

Toda vrnimo se v žalostno slovensko realnost. Propadanje takšnih objektov, kot je kartodrom v Hajdošah, je resnično težko razumeti. Še toliko bolj zaradi bližine zelo razvitih ptujskih term, ki bi lahko svojo ponudbo razširile še na adrenalinska doživetja na kartodromu. Tako imenovani rent-a-karti so v Sloveniji na nekaterih lokacijah zelo priljubljeni. Zagotovo takšen objekt ponuja še mnoge druge poslovne priložnosti in res škoda, da ostanejo neizkoriščene. Škoda tudi, da se v Hajdošah v soboto ni zbralo več gledalcev, saj bi kljub omenjeni propadajoči in neurejeni kulisi imeli kaj videti. Že med dirko najmlajše kategorije se je močno ulilo, tako da je sledila serija vrtenj in naposled tudi prekinitev dirke. Kasneje se je vreme vendarje usmililo dirkačev in tudi na sušeči stezi akcije zares ni manjkalo. Tako ostane le upanje na boljše čase, čeprav v slovenskem dirkanju le stežka najdemo kakšno luč na koncu predora.