Prvič so nam ga predstavili lansko jesen, šele letos spomladi smo sedli prvič za volan in priznati gre, da ta nikakor ne razočara. V osnovi ostaja bolj ali enak kot njegov predhodnik. Dimenzijsko se je podaljšal za 21 cm, a le na račun podaljšanih previsov, sicer pa je korenito spremembo doživel na sprednjem delu in pod motornim pokrovom. 

Zdaj je v nosu Trafica na voljo le 1,6-litrski dizelski štirivaljnik z dvema turbinama, s 103 kilovati moči in 340 Nm navora pri 1500 vrtljajih. Gre hkrati za najmočnejši motor v ponudbi, ki je povezan še s šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Slednji postreže z dokaj natančnimi in kratkimi gibi, za na papirju podhranjenega dizla pa se ne gre bati. Je tih, obdarjen s sistemom Start&Stop in brez težav obvladuje skoraj dve toni pločevine. Tudi poraba goriva ne razočara. Mešanica voženj po običajnih zavitih cestah in avtocestah, ter z vključenim programom Eco, je postregla z rezultatom okrog 8 litrov na 100 km/h. Z 80-litrsko posodo za gorivo bo vožnja lahko precej dolga. S prihodom nove generacije so se občutno spremenile tudi nastavitve podvozja. Slednje omogoča, da se Trafic pelje precej bolj udobno, potniki bodo v precej manjšem deležu deležni vedenja kako slabe so naše ceste, so se pa Renaultovci precej potrudili tudi, ko gre govora o zvočni izolaciji potniške kabine.

Na sprednjih dveh sedežih se odlično sedi. Dovolj visoko, da imamo ves čas dober pregled nad avtomobilom in da je na dosegu roke vse tisto kar voznik potrebuje. To, da so tudi v novi generaciji pretiravali s trdo plastiko, jim zamerimo, so se pa odkupili z nekaj več odlagalnimi predali na armaturni plošči, multimedijskim sistemom Media Nav s 7-palčnim zaslonom na dotik, ki ponudi predvajanje radijskih postaj in MP3 posnetkov iz USB vmesnika, tu je tudi možnost prostoročnega telefoniranja, medtem ko prave napotke za končno destinacijo postreže navigacijska naprava Tom Tom (kartografija Evrope). Vse to pri Renaultu dodatno zaračunajo (550€). Na spisku dodatne opreme testnega vozila je bilo tudi držalo za pametni telefon (400€), ki so ga pri Renaultu pozabili naknadno vgraditi, debelih 750€ si privoščijo računati za kovinsko barvo, medtem ko 200€ stane dodatek v obliki zastekljenih dvokrillnih vrat, ki se odpirajo tudi za 180 stopinj. Uporabna zadeva, predvsem, ko je s Traficom potrebno prepeljati večji kos. Dostop do zadnjih dveh klopi je možen le preko drsnih vrat na desni strani, nadaljnje rokovanje s pregibanjem sedežev tudi ne bo povzročalo težav. Ob uporabi tretje klopi je prostora v zadnjem delu manj, tega pa dodatno popestri polica, ki jo je možno prestavljati na nižji ali višji položaj. Sicer tretjo klop v dveh potezah pospravimo in si na tak način pridobimo kopico novega prostora, le pogled na sedežno peno malce zmoti. Kot, da bi Renaultovci nekaj pozabili. Tretjo klop je tudi v celoti možno odstraniti, a bo v tem primeru potrebna pomoč dodatnih rok, kajti ta je precej težka. Kot, da trde plastike ni dovolj že na armaturni plošči, je ta prisotna tudi na dnu celotnega zadnjega dela, ki ima za posledico drsenje predmetov sem ter tja med vožnjo. V tem primeru bi si želeli gumijasto podlago.

Žal ne moremo mimo dejstva, da Trafic ni bil najbolje ocenjen na nedavnih preskusnih trčenjih Euro NCAP (3 zvezdice), a če ga ocenjujemo s stališča udobja in voznih lastnosti mu namenjamo visoko oceno. Tudi  v aktualni generaciji še naprej ostaja sinonim za kombi v pravem pomenu besede. Z najbogatejšim paketom opreme Dynamique, ki ne vključuje LED dnevnih luči, in s končno ceno dobrih 26 tisočakov, bo brez dvoma predmet debate marsikaterega potencialnega kupca.