Porabil sem natanko 48 sekund, da mi je postal všeč. To je bil namreč čas, ki ga je Hyundajev i30 porabil, da je po celodnevnem stanju na soncu notranjost ohladil  na znosnih 25 stopinj Celzija, jaz pa sem lahko vstopil vanj. In se je začelo.

Dejali boste tako malo? No, morda zunaj res ni bilo 34 stopinj Celzija, kakšno stopinjo manj, vendar to na tej točki niti ni bistvenega pomena. Bistvo je v tem, da ko sem se odpeljal s parkirišča podjetja, ki nam je za en teden zaupalo svoje vozilo na test, sem se nanj takoj navadil. Ker sem po naravi sicer bolj pristaš nemških znamk, omenjenemu modelu v notranjosti ne bi mogel veliko očitati. Postavitve stikal so logične in pregledne in prav hitro sem se počutil kot »doma«. V usnje odet volanski obroč ponuja številne tipke, od tistih za glasovno upravljanje, upravljanje s prostoročnim načinom telefoniranja, potovalnim računalnikom, kot tudi za uravnavanje glasnosti in seveda tempomata, ter načina vožnje. Te so ravno dovolj poglobljeno nameščene, da tudi med enorokim sukanjem volana (da, vem da to ni pravilno) niso spreminjale danih nastavitev.

Nekoliko zgubljeno sem sicer deloval pri upravljanju obvolanskih ročic, vendar nič, česar se ne bi mogel po nekajminutnem ogledu naučiti vsak. Na sredinski konzoli se sicer nahaja za roko nekoliko oddaljen multimedijski center s funkcijo Bluetooth in CD MP3 predvajalnikom. Njegovo delovanje je več kot solidno, odziva se hitro in na splošno je povezava med njim in mobilnim telefonom enostavna. Pogrešal sem morda le upravljanje na dotik. Predvajanje glasbe z mobilnika je hitro, še hitrejše pa je predvajanje pretočnih vsebin z USB medija. Prav tako me je presenetila tudi kakovost zvoka. Po nekajminutnem igranju z nastavitvami je glasba lepo zvenela, tudi visokih in nizkih tonov pri večji glasnosti ni zmanjkalo. Pohvaliti je potrebno tudi dve 12-voltni vtičnici pod klimatsko napravo, katerima delata družbo USB in AUX/iPod priklop.

Opaziti je, da Korejci modela i30 vsekakor niso izdelovali zgolj za azijsko tržišče in tukaj jim je potrebno izreči vse pohvale. Je pa na trenutke vseeno moč opaziti, da jim je kakšna malenkost le ušla skozi sito tako imenovanih evropskih standardov. Ena izmed tovrstnih cvetk je vstop v nastavitve vozila, ki od voznika zahteva, da vozilo popolnoma miruje. Kljub večkratnemu poskušanju in stanju na parkirišču pred eno izmed priljubljenih nakupovalnih verig, čakajoč boljšo polovico, v meni teh nastavitev nisem uspel vstopiti. Druga malenkost, ki me je zmotila pa je električni pomik stekel. Funkcijo Auto ima le voznikovo steklo, pa še to zgolj pri spuščanju. Malce moteče, če morate na avtocesti med dinamičnejšim speljevanjem z levo roko dvigovati steklo, z desno pa držati volan in še prestavljati obenem. Aja, pa tudi nekoliko prehitro spuščanje pedala za sklopko, vas zna presenetiti z neprijetnim zvokom. Po drugi strani pa me je nepričakovano in pozitivno presenetilo električno upravljanje pomik ledvenega dela na voznikovem sedežu in številne odlagalne površine na sredinski konzoli in vratih. Te so narejene nalašč za to, kar med vožnjo potrebujete ali odlagate. Dobra je tudi preglednost, tako v smeri vožnje kot tudi pri vzvratni vožnji.

In če sem že začel opisovati notranjost s klimatsko napravo, naj jo tudi zaključim. Da ta z dvoobmočnim delovanjem temeljito opravlja svojo nalogo sem že dejal, edino pri poziciji in usmeritvi zračnikov, bi se lahko pri Hyundaju malce potrudili. Glede na to, da sem višje postave in imam posledično sedež pomaknjen nekoliko nazaj, nikakor nisem mogel nastaviti osrednjih zračnikov tako, da bi ti dovajali hladen zrak, ki bi se obenem ognil moji glavi. In če sem že ravno pri velikosti, naj povem, da je volan dobro nastavljiv tako po višini kot tudi globini, prav tako na zadnjih sedežih (kljub nazaj pomaknjenemu sedežu) prostora ne zmanjka. Sedenje za volanom je odlično, prav tako sedeži tudi po daljši vožnji ne terjajo davka od hrbtenice.

Na splošno je počutje v kabino dobro, kajti zvočna izolacija v tem segmentu vozil prekaša marsikaterega tekmeca. K temu pripomore tudi uglajen tek motorja in sorazmerno tiho podvozje. V ovinkih namreč ne dopušča nagibanja in tudi sama lega me je v večih situacijah nepričakovano presenetila. Le volanski mehanizem bi lahko ponujal malce več povratnih informacij.

Na aluminijastih platiščih nameščene pnevmatike dimenzij 205/55 16 so ravno pravšnja izbira, tako glede cene, kot tudi voznega udobja in lege. Zatakne pa se morda pri izbiri pogonskega agregata. Tokratno različico je poganjal 74 kW (100 konjski) bencinski motor (v kombinacijski z natančnim šeststopenjskim menjalnikom), ki pa nekako ne razvije tistega, kar bi od njega pričakovali. Pospeševanje ni suvereno, temu primerna je tudi poraba. S kultiviranim načinom vožnje bo i30 iz rezervoarja za 100 prevoženih kilometrov popil med 6 in 7 litrov neosvinčenega bencina, vsakršno izigravanje zakonov in nekoliko dinamičnejša vožnja pa lahko porabo kaj hitro povečata za dva do tri litre. Vendar je potrebno tukaj ponovno poudariti, da po tovrstnem avtomobilu in opremljenim s tem motorjem najverjetneje ne bo posegal nekdo, ki si želi na cilj prispeti kar se da hitro. Dejstvo je, da se bodo za omenjeno petvratno različico ozirali tisti bolj umirjeni in tisti, ki želijo za svoj denar dobiti več kot ponuja konkurenca. Za tiste, ki si želijo nekoliko agresivnejši zunanji izgled pa bo morda bolj primerna izbira trivratne različice z nekoliko zmogljivejšim pogonskim agregatom.

Dobra izdelava, premišljena izbira materialov v notranjosti in solidno podvozje so karakteristike, ki jih ponavadi pripišemo avtomobilom evropskih proizvajalcev. Zadnji i30 pa je prav to, kar poudarjajo tudi oglasna sporočila – zasnovan in izdelan v Evropi. Očitno in občutno je, da Hyundai z modelom i30 na svetovno in evropsko tržišče ne vstopa z istim modelom, temveč si želi korejski proizvajalec na stari celini pridobiti to, kar ostalim prišlekom še vedno ne uspeva popolnoma – ugled. In s tovrstnim pristopom si upamo trditi, da ga bo tudi dobil. Pohvalno!