Budimpešta je priljubljeno turistično središče, nenazadnje generira samo prestolnica 10-milijonske države letno več denarja iz tega naslova kot cel wanna-be turizem naše države, a takoj za glavnimi ulicami, kjer se dere turistov, se skrivajo geta najrazličnejših sestav in izvorov, prenapolnjeni svinjaki (dobesedno), med katerimi se tu in tam najde tudi kak hotel (kot naš Atlantic), ki se gre hotelski posel s polovico leve roke.

Pustimo dejstvo, da klimatskih naprav, čeprav je cel teden konstantno čez 35°, ni, da so tuš kabine take, da se komaj strpaš v njih, kaj šele, da bi v njej na steno naslonil kako Ilonko, ki jih tukaj okrog kar mrgoli po križiščih, da o tem, da se na ulici, na kateri bobnijo tramvaji, do polnoči ali še čez glasno prerekajo pripadniki črnih ali dvakrat žganih ras, vsi močno podkrepljeni z maligani. In potem nastanejo komične situacije, kjer glasen prepir dveh ... recimo temu bambusov, s sosednje stavbe spremlja madžarski domorodec, ki kljub temu, da ne poznam madžarščine razen sajtburger in jo regelt, da jasno vedeti, da recitira madžarski slovar neknjižnega jezika, poglavje kletvice. Na sosednjem balkonu potem vse to skupaj snemajo in imamo cirkus v malem, v katerem je tako ali tako nemogoče spati, pa ne samo zaradi vročine.

Zaradi teh okoliščin (v moji sobi je naravna klima s prepihom nekako še znosna, Videk pa je doma v akvariju na notranji strani stavbe) sva se z Vidom podala na nočni obhod Pešta vse do južnega kolodvora. Saj ne, da stotine črncev, ki govorijo madžarščino, pomeni kako grožnjo, je pa silno nenavadno, kako smo vsaj prišleki iz Slovenije na to nepripravljeni. Sploh, ker take situacije v naši državi ni, na srečo je dovolj nesposobna in zaplankana, da ni privlačna za imigrante iz Afrike in Azije, ki se sipajo čez mehki trebuh Peloponeza naprej proti panonskim ravnicam. A ta prva generacija priseljencev je pač del 2-milijonske prestolnice in tukajšnje folklore, šok se pojavi ob prihodu na kolodvor.

Verjetno ste slišali, da Madžarska gradi velik protibegunski zid na južni meji s Srbijo. Sprehod skozi kolodvor in bližnji park pokaže vso upravičenost takega početja, sploh, ker Madžarska in EU nimata nikakršne politike, kaj narediti s tisoči, desettisoči, ki se valijo iz vojnih območij Sirije in Iraka. Stotine Sircev poležava na tleh na postaji, pred postajo, na klopeh, potkah v parkih, kar na travi ali na golem betonu. Vsi imajo veliko krame, vrečk, kovčkov, nekaj hrane, obvezno mobilni telefon in čakajo na ponovitev dneva prihodnji dan. Iz dneva v dan enako, brez prihodnosti in obetov, zaradi višjih interesov pokvarjenih politikov širom sveta. Najhuje pri vsem tem je, da Budimpešti že grozi sanitarna eksplozija. Park blizu našega hotela dobesedno zaudarja po urinu, blatu in bog ve še čem, smeti ležijo povsod naokrog, z očesom pa oprezaš, kdaj bo kdo šel proti tebi prosjačit. In to so stvari, ki so bolj šokantne od ugotovitev, da so nas Madžari že davno peljali scat, da imajo sicer višji DDV (27%), malodane fašistično oblast s paravojsko in občutno nižje cene – Coca Cola v baru na glavni ulici v sedmem okrožju stane preračunano dobrih 70 centov, pa tudi hrana je za kake 30% cenejša kot pri nas. Po drugi strani pa pomirjen zaspiš v delno prepihani sobi, ko veš, da zaplankanost politike in države ki jo vodijo na sončni strani Alp na srečo ne ustvarja pogojev, da bi bila država pod Alpami privlačna za tovrstne begunce, če ne bi hitro postali manjšina v svoji državi. A tu smo zaradi dirke, ki je tako ali tako v drugem svetu in se bomo raje posvetili jubilejni 30. VN Madžarske.