Pisal se je 28. september 1990, kvalifikacije pred VN Španije v Jerezu. Vse je potekalo kot običajno, naenkrat pa zmeda med snemalci, ki so v hitrem desnem zavoju zamudili nekaj velikega – nekaj je močno počilo, v zraku veliko prahu in dima. Ko so objektive kamer usmerili na dogajanje, večina ni mogla verjeti svojim očem. Česa takšnega v začetku devetdesetih let ni pričakoval nihče. Najprej na pol preklan in v dim ovit rumen Lotus, deli dirkalnika povsod naokrog, nedaleč stran je ležal povsem zmečkan volan, sredi steze pa v del sedeža ukleščen dirkač. Bil je negiben, s polomljenimi nogami v čudnem položaju. Skoraj nadrealističen prizor, v današnjih časih bi ob takšnem prizoru najbrž prej pomislili na kakšen bombni napad kot pa na dirkaško nesrečo.

Oranžno-morda čelada : to je bil Lotusov novinec Martin Donnelly. Ayrton Senna je v boksih prek TV ekrana zaprepadeno opazoval grozljiv prizor, Pierluigi Martini je bil dovolj priseben, da je sredi steze parkiral svojega Minardija in tako zaščitil ležečega Britanca pred morebitnimi naleti drugih dirkačev. Tudi varnostniki in prvi zdravniki so nekaj trenutkov na videz šokirano obstali ob negibnem telesu, zdaj že pokojni Sid Watkins je potipal dirkačev utrip na desni roki – na prvi pogled brezupno. Legendarni prvi zdravnik formule ena je kasneje razlagal, da so bili ostanki dirkalnika povsem nerazpoznavni, tako da ob prihodu na kraj nesreče sprva sploh ni vedel, katerega dirkača bo moral reševati.

Še v časih črno-bele slike je dirkače ob nesrečah pogosteje vrglo iz dirkalnika, saj le-ti sploh niso bili opremljeni z varnostnimi pasovi. Dirkač je imel tako vsaj kak odstotek več možnosti za preživetje, kot če bi se skupaj z letečo ''krsto'', kot bi lahko imenovali takratne dirkalnike, raztreščil v kakšnem drevesu ob stezi (dirkalniki so takrat ob nesrečah tudi pogosto zagoreli). Še en tak primer je zelo znan: leta 1982 je v Zolderju med brutalnim prevračanjem Ferrarijevega dirkalnika iz sedeža dobesedno katapultiralo legendarnega Gillesa Villeneuva, ki še danes velja za sinonim drznosti in poguma v formuli ena. Nesreča je bila zanj usodna. Ironično pa je Donnellyja rešilo prav dejstvo, da ga je skupaj s sedežem iztrgalo iz šasije. Posledice so bili sicer hude, a tistega dne je imel zares neverjetno srečo v nesreči.

Britanska javnost je bila pretresena. Le dober mesec pred nesrečo je Autosport na naslovnico z debelimi črkami zapisal: ''Ali je Donnelly novi Mansell?'' Takrat je namreč že kazalo, da se bo priljubljeni ''Il Leone'', kot so ga poimenovali Tifosi, počasi upokojil. Jonny Herbert kljub ogromnemu talentu ni kazal potenciala bodočega svetovnega prvaka, predvsem zaradi hude nesreče v formuli 3000, po kateri nikdar več ni mogel s polno močjo pritiskati stopalke za zavoro. Podobno je veljalo tudi za Jonathana Palmerja in Juliana Baileyja, medtem ko se je Martin Brundle takrat izgubljal na dirkah športnih avtomobilov. Čas Dereka Warwicka se je iztekal, Allan McNish, Mark Blundell, Eddie Irvine, Damon Hill in Andrew Gilbert-Scott pa so se šele prebijali na dirkaški zemljevid. Novinarji na Otoku so zato ocenili, da bi prav Donnelly lahko postal naslednik karizmatičnega Mansella. Morda bi se vse skupaj tako tudi odvijalo, če leta 1990 po spletu naključij ne bi pristal pri usihajočem Lotusu (sprva je imel rezerviran sedež pri Tyrrellu, kjer pa ga je v zadnjem trenutku prehitel Jean Alesi). Lotus takrat več ni imel denarja za razvoj, zato so sezono 1990 začeli kar s staro šasijo, ki je bila oblikovana še za Nakajimo in Piqueta, ki sta bila po rasti zelo majhna dirkača. Za povrh so Juddove osemvaljne motorje zamenjali z ogromnimi Lamborghinijevimi dvanajstvaljniki, kar je še dodatno skrčilo prostor za oba dirkača višje rasti (Donnellyjev moštveni kolega je bil Dereck Warwick). ''Po pravilih so morale biti stopalke takrat nameščene pred prednjo osjo, tako da sva imela oba noge močno skrčene in potisnjene ob karoserijo. Posledica so bili krči v nogah, kar je moštvo rešilo z izboklino v obliki črke V na nosu dirkalnika, tako da sva imela nekaj več prostora. Toda takrat je bila velika čast, če si bil dirkač formule ena,'' se spominja Donnelly. Kljub skoraj nemogočim pogojem je bil v primerjavi z moštvenim kolegom dovolj prepričljiv, da so se zanj začela zanimati številna moštva – predvsem Tyrrell, Arrows in Jordan so ga hoteli za sezono 1991, toda skoraj obubožani Lotus je izkoristil prednostno klavzulo podaljšanja pogodbe. Podpis nove pogodbe se je zgodil zjutraj pred usodnimi kvalifikacijami v Jerezu, Donnelly pa še danes hrani originalni ček za 40.000 dolarjev, podpisan na dan, ki je zaznamoval njegovo življenje. Spominja se še nekaterih trenutkov v tednu pred nesrečo, kratkih počitnic po dirki v Estorilu, druženja v restavraciji v Jerezu in bowlinga s prijatelji. Na kvalifikacijah pa je v desnem zavoju pri hitrosti 225 km/h nekaj počilo in sledila je popolna tema.

Počilo je prednje vzmetenje na njegovem Lotusu in brutalno trčenje v zaščitno ograjo je bilo neizogibno: ''Nočem preveč kritizirati, toda dejstvo je, da je bila teža dirkalnika takrat ključnega pomena za hitrost. Čim lažji je bil dirkalnik, tem hitrejši je bil. Tudi monokok je bil zato zelo lahek in krhek. Pri moji nesreči se je razletel kot steklo, mene pa je enostavno katapultiralo iz dirkalnika. To me je pravzaprav tudi rešilo,'' pravi danes 51-letni Donnelly, po rodu sicer Severni Irec, saj izhaja iz Belfasta. Pristal je 40 metrov stran od mesta trčenja in daleč od zadnjega dela dirkalnika z menjalnikom in motorjem, ki je bil še edini kolikor toliko razpoznaven del njegovega Lotusa 102. Udarec je bil tako silovit, da je počila tudi njegova čelada – takoj je bilo jasno, da je imel poškodovano glavo, zlomljeno ličnico, ključnico, večkratne zlome kosti na nogah, notranje poškodbe, toda najhujše je šele sledilo: ''Kosti se zacelijo, toda Sid Watkins je vedel, da bo moje telo slej ko prej padlo v šok. Naslednji dan se je zgodilo natanko to, kar je predvidel. Popolnoma so mi odpovedala jetra in pljuča, tako da so me za sedem tednov položili v umetno komo in priklopili na respirator.'' Takoj po nesreči je prenehal dihati, saj mu je jezik zaprl dihalno pot, kasneje mu je dvakrat prenehalo biti srce, a so ga vedno vrnili nazaj v življenje. Sam pravi, da so ga trikrat vrnili iz onostranstva.

''Moja mama je močno zaprisežena katoličanka. Sid Watkins ji je že dejal, da se lahko od mene počasi poslovi, zato je v bolnišnico pripeljala duhovnika. Tu ga je Sid malce polomil, saj sem še danes tu z vami, mar ne?'' se pošali Donnelly. Prvi teden je preživel v bolnišnici v Sevilli, nato pa so ga premestili v London. Počena arterija je bila še ena grožnja njegovemu življenju, toda že za božič se je za kratko vrnil v domačo oskrbo, dokončno pa je bolnišnico zapustil 14. februarja 1991. ''V bolnišnici so me obiskali iz BBC-ja in s hripavim glasom sem jim dejal, da se bom naslednje leto vrnil za volan dirkalnika. Pravzaprav najbrž tega nisem govoril jaz, ampak morfij v mojem telesu – dobra roba.'' Britanski humor Donnellyju kajpak ni tuj, a nadaljuje v bolj resnem tonu: ''Še vedno sem bil na zdravilih in takrat se nisem zavedal, kako hudo je bilo. Za božič sem se za tri dni vrnil domov in šele takrat sem se zavedel, koliko nege potrebujem in kako sem postal odvisen od drugih. Iz bolnišnice sem nato dokončno prišel na valentinovo 1991, nato sem odpotoval naravnost v Avstrijo, v kliniko Willyja Dungla, na trinajst tednov trajajočo fizioterapijo in hidroterapijo. Ko sem prišel tja, sem tehtal 53 kilogramov, nisem mogel hoditi, pravzaprav nisem mogel početi ničesar. Dungl je bil v tistih časih pravi guru, v dirkalnik je po hudi nesreči vrnil že Nikija Laudo in Gerharda Bergerja. Mislil sem, da bom šel tja, naredil kar bo treba, Willy pa bo preprosto zamahnil s čarobno palico in za kakšne tri ali štiri mesece bom že nazaj v dirkalniku.''

Tako hitro seveda ni šlo, največ težav so mu povzročale ukleščene križne vezi v levem kolenu, zato se je obrnil še na angleškega kirurga Andyja Williamsa, ki je reševal poškodovana kolena mnogih znanih nogometašev. No, pri Donnellyju je uporabil prav poseben prijem: ''Dal mi je lokalno anestezijo, nato pa skočil na spodnji del moje noge in sprostil ukleščeno mišico.'' Delovalo je le delno, koleno je lahko skrčil za največ 90 stopinj, dobil pa je še strokovni nasvet, naj raje opusti svoje sanje o vrnitvi v dirkalnik. ''To je bil edini trenutek v življenju, ko sem planil v jok. Človek bi si mislil, da je bila nesreča najhujše, kar se mi je zgodilo, toda meni je bilo najtežje takrat, ko mi je Andy Williams dejal, da ne bom nikdar več profesionalni dirkač,'' se spominja Donnelly. Toda te težke besede so ga le še dodatno motivirale in po Sidu Watkinsu je kasneje tudi Williamsu dokazal, da se je motil. V vseh pogledih je postal pravi medicinski čudež. Nekega dne se je srečal z rojakom Eddijem Jordanom, ki mu je obljubil, da bo po okrevanju lahko sedel v njegov dirkalnik.

Jordan je obljubo držal in pred sezono 1993 je Donnelly znova sedel za volan dirkalnika, sicer le za dva kroga, nato pa je njegov sanjski povratek prekinila tehnična okvara: ''Bilo je kratko, vendar lepo. Namen je bil dosežen. Novinarju sem dejal, da sem imel občutek, kot da sta od moje zadnje vožnje minila dva tedna in pol, in ne dve leti in pol, saj se mi je vse skupaj zdelo popolnoma naravno. Nesreče se tako ali tako nisem spominjal, tako da se nisem imel česa bati.'' Vendar pa kljub temu ni bil povsem zadovoljen, saj je dva kroga v meglenem Silverstonu odpeljal z Jordanovim dirkalnikom formule Vauxhall. Dirkalnik je bil prešibak, da bi se vrnili občutki sproščanja adrenalina, zato se je dogovoril za testiranje močnejšega dirkalnika formule 3000. ''V Snettertonu sem do kosila odpeljal osem do deset krogov in se rekordu steze približal na manj kot sekundo.'' Kasneje se je udeleževal dirk z Lotusovimi športnimi avtomobili, sodeloval v že ugasli formuli Classic, letos pa se je presenetljivo vrnil na dirkališča v prvenstvu BTC, vendar brez vidnejših uvrstitev. Toda z motošportom in formulo ena ostaja povezan, na nekaterih dirkah tudi kot komisar. Vprašanje, kaj bi dosegel v karieri, če ne bi bilo tiste usodne nesreče. Toda saj veste, kako je z besedo ČE,  s tem je Donnelly razčistil tudi sam.

''Če bi samo sedel in razmišljal, kaj bi bilo, če bi bilo, bi se mi lahko zmešalo. Lahko bi le sedel in ves čas nekaj objokoval. Res je, da ne bi škodovalo, če bi imel na bančnem računu nekaj milijonov, toda zares pomembno je, da sem zdrav in da sem še vedno tako ali drugače vpleten v šport, ki ga ljubim. Spoznal sem, da vožnja dirkalnika formule ena ni vse v življenju, so še druge lepe in pomembne stvari. Vprašajte danes katerega od teh dirkačev v formuli ena, koliko na primer stane hlebec kruha ali liter mleka. Ne bodo vam znali povedati, ker ne živijo v realnem svetu. Smrt Ayrtona Senne me je dokončno postavila na realna tla. Mislim, da mi je takrat nekdo od zgoraj namignil: Martin, kaj še hočeš več? Imaš dobro življenje, prelepo družino, nehaj že misliti na to, da nisi več profesionalni dirkač.''

P.S.: Vsaka dodatna beseda po tako globoki izjavi bi bila popolnoma odveč. Odnesimo tudi mi kaj od moža, ki se je trikrat vrnil v življenje, prehodil pot od sanj, preživel nočno moro, in se vrnil s spoznanjem, da v življenju vedno pač ne moreš imeti vsega. Takšno pozitivno razmišljanje danes manjka tudi v formuli ena, predvsem pa v svetu nasploh.