Bilo je podobno vreme konec avgusta, dež in ohladitve, ko sta se Aichi in Mihelca, pisalo se je 2000, podala proti Spaju. 1080 kilometrov dolga pot ni bila enostavna. Bilo je to obdobje, ko je bil Kačberg zaprt zaradi požara cisterne z barvami in smo romali preko starega prelaza. Prav tako sva se z Mihelco aka Andrej Mihelič - podala okoli 23. ure proti Spaju in obtičala na starem prelazu v zastoju, ki je trajal 3 ure zaradi plazu in hudega naliva, voda je po cesti drla v višini 20 centimetrov in tudi iz avtomobilov nismo mogli. Čakanje je ubijalo do pol štirih zjutraj in ob osmih sva bila šele pri Stuttgartu. Ampak, kot vedno... Iz Dutyja (zlati časi pred Schengenom) je Mihelca privlekel kilski paket Haribojevih gumi kola bonbonov. Predstavljajte si, kako je kompulzivno požreti en kilogram čiste svinjarije... No, v Spa sva prispela malo pred eno uro in bila celoten četrtek kot zombija, neprespana, izmučena. In še po nečem si bom zapomnil ta legendarni Spa - Mihelca je ves čas nabija Shanio Twain, spodnji komad pa mi je po nekaj dneh Spaja gledal pri vseh možnih odprtinah.

Se nadaljuje...