Naj spomnimo, sodišče v Melbournu je prisodilo, da mora nekdanji testni voznik Van Der Garde voziti enega od Sauberjev, ob že rednih dirkačih Nasrju in Ericssonu. V ozadju so potekala nora pogajanja, v katerih je Sauber dosegel umik spornega odloka, poplačal Van der Gardeja in osvojil celo dvojne točke. Ozadje te nore zgodbe pa se je začelo že več kot pol leta prej, glavni mešalci dreka, če se izrazimo slikovito, pa so bili Van der Garde, njegov tast in lastnik tekstilnega imperija MacGregor ter nihče drug kot romunski »poslovnež«, Călin Colesnic ali bolj znan kot Colin Kolles. Za omenjenega 47-letnega zobozdravnika, ki živi v nemškem Ingolstadtu je znano, da kjerkoli se pojavi, nekaj smrdi. Omenjena trojica je zaradi svojih pohlepnih interesov skorajda uspela potopiti Sauber, a so Švicarji s svojo vnemo in natančnostjo ušli črnim interesom Kollesa.

Pisalo se je poletje 2014, za Sauber sta vozila Sutil in Gutierrez, v ekipo sta za svoj sedež prinesla kar lep kupček denarja, Mehičan od svojega mecena in najbogatejšega človeka na planetu, , Sutil pa od sponzorjev. Na papirju, seveda, a denar od Sutila ni nikoli pritekel, zato je Sauber Sutilu že lani povedal, da je njegove zgodbe v Hinwilu konec. Sauber je imel visokoleteče cilje  - ki sploh niso bili nerealni – postati B Ferrarijeva ekipa in verjeli ali ne, Ferrari se je s tem strinjal, eden od pogojev pa je bil, da zanje vozi talentirani mladenič, Jules Bianchi.

Drugi dirkač pa bi moral postati Guido Van Der Garde, ki je bil tisti čas vzet v ekipo kot rezervni dirkač, njegova dota po tastovi strani pa bi bila kar lepa dvomestna cifra. Prihodnost se je zdela svetla za švicarsko ekipo, dokler se ni zgodila tragedija v Suzuki. Naenkrat so vsi plani padli v vodo – prvi voznik je ležal v komi, nizozemski dirkač pa tudi ni dostavil obljubljenega denarja – logična posledica je, da sta Peter Sauber in Monisha Kaltenborn začela reševati potapljajočo se ladjo z novimi dirkači – Nasrjeva Banco do Brasil in skrivnostni modro rumeni švedski sponzor Ericssona sta v ekipo prinesla dovolj denarja, da je Sauber vsaj nekaj časa ostal nad vodo.

A neankrat je odjeknilo – van der Garde je mahal s pogodbo, da ima veljaven sedež, enako je trdil tudi Sutil. Sauber se je pred letošnjo sezono na videz znašel z dvema dirkalnikoma, dolgovi in pavšalno rečeno štirimi veljavnimi dirkači. Pri MacGregorjevih so se odločili za tožbo, da mora ekipa van der Gardeja vzeti nazaj in ga posaditi v dirkalnik. V EU s tožbami niso uspeli, tako zaradi skrhanih odnosv med delodajalcem in voznikom kot tudi argumentom Sauberjevih odvetnikov, da denar, ki ga je Nizozemec obljubil, nikoli ni prišel do ekipe – enako velja tudi za Sutilov del, a on v tej zgodbi ne igra večje vloge. Ker v EU niso uspeli, se je naveza odločila za tožbo v Avstraliji in z začasno odredbo uspela že v štartu, tam so zakoni rahlo drugačni. A van der Garde je bil le naivna lutka v rokah svojega tasta in njegovega prijatelja, Colina Kollesa.

Njihov cilj ni bil doseči, da bi mladenič v Avstraliji vozil za volanom Sauberja, pač pa potopiti ekipo in jo potem na poceni način kupiti. Neizpolnitev zahteve sodišča bi pomenila zaplembo dirkalnikov, kar bi posledično Sauber pahnilo v bankrot. Takrat bi milo rečeno mafijska združba kupila bankrotirano ekipo in naredila svoj novi HRT, Midland ali karkoli že, pač nekaj podobnega, kjer je svoje lovke v preteklosti že razpredal Kolles. Torej, van der Garde nikoli ni imel niti najmanjše možnosti za nastop v Melbournu, pač pa je bil edini cilj uničiti Sauber in ga čim ceneje kupiti, kar je bil glavni razlog že lansko poletje, ko so pri Sauberju z obljubljenimi novci sploh vzeli van der Gardeja in mu dejansko obljubili sedež za letošnjo sezono. A Kolles je računal, da se bo Sauber zrušil že prej, kar pa se ni zgodilo, zato je bil letošnji Melbourne zadnji tak poskus – pri čemer so izkoristili naivnega in ne preveč bistrega 30-letnega nizozemskega dirkača.

Vojna s časom in debate z odvetniki so v dneh pred Melbournom dosegli vrhunec – a kjer vedno zmaga diplomacija, so se pri van der Gardeju zadovoljili z neznano odškodnino. Van der Garde tako ali tako ne bi mogel voziti, saj ni imel superlicence in s svojo pomočjo mafijski združbi si je dejansko zaprl vsa vrata v svet formule 1 in tudi druga drikaška prvenstva.

Nizozemec se je celo najavil v paddock v Spaju z eno od sponzorskih akreditacij, ki niso vezane na ime in sliko obraza, a je Pasquale Lattuneddu akreditacijo preklical še preden se je vikend začel. Van der Garde se je včeraj potem pojavil v paddocku s podobno akreditacijo – vsako moštvo ima večje število brezimenskih akreditacij, ki jih podelijo svojim sponzorjem, a že danes naj ne bi imel več vstopa – Lattuneddu je storil vse, da bi našel ekipo, od katere je van der Garde dobil akreditacijo in okoli tega bo še zelo vroče.

Je pa žalostno, kako je postala F1 svet plačljivih dirkačev in več milijonskih malverzacij, sploh pri ekipah, ki so življenjsko odvisne od sponzorskih sokov, ki jih prinesejo ali obljubljajo dirkači. Kako se bo ta zgodba, ki še ni končana, razpletla, pa bomo videli – zgodba s Kollesom je namreč tipični primer izsiljevanja. Naivni van der Garde pa še naprej trosi, kje vse bo dirkal drugo leto. V Londonu je na zadnji dirki sezone napovedal sedež v Formuli E, zdaj pa sanjari o DTM pri Mercedesu. O tem ne ve tam nihče nič, le Nizozemec še ne ve, da je njegova kariera popolnoma končana in da ga zaradi romunskih poslov, v katere je bil vpleten, v svoji sredini ne želi prav nihče.