Zgodovina VN ZDA je dolga in razgibana, vse od Dallasa do Indianapolisa je formula ena iskala svoje mesto pod ameriškim soncem, svoj pravi dom pa je našla tam, kjer bi to najmanj pričakovali, v prestolnici najbolj stereotipne ameriške države. Teksas je dežela ameriškega nogometa, NBA košarke, rodea in Nascarja. Od leta 2012 pa tudi formule ena, na modernem dirkališču Amerik, ki je nastalo v sklopu 3,6-kvadratnega kilometra velikega dirkaško-zabaviščnega kompleksa. Ogromen, 77-metrov visok razgledni stolp v obliki kobre in mogočen prvi zavoj, pred katerim se steza strmo vzpenja, sta dva najbolj razpoznavna znaka 5,5 kilometra dolge steze, za katero so inspiracijo iskali pri nekaterih slovitih dirkališčih. Zaporedje tretjega, četrtega in petega zavoja spominja na hitro kombinacijo  Maggotts – Becketts iz Silverstona, kjer je natančna linija ključnega pomena, vsak najmanjši zdrs pa kaznovan z veliko izgubo časa. Del steze med 12. in 15. zavojem je podoben stadionskemu sektorju iz Hockenheima, dolg desni 16. zavoj pa je približna kopija slovitega zavoja 8 iz - po mnenju mnogih - najboljše steze, kar jo je kdaj oblikoval Hermann Tilke, autodroma pri Istanbulu, ki pa na žalost že nekaj časa služi povsem drugim namenom (trenutno je v lasti nekega prodajalca avtomobilov).

Značilnost steze so tudi številni vzponi in spusti, tako da dirkač v enem krogu prevozi kar 40 metrov višinske razlike. Zaradi tega so dirkači stezo hitro vzljubili, tudi Daniel Ricciardo: ''Glede na to, da so pri načrtovanju steze morali upoštevati vse najnovejše varnostne standarde, s širokimi izletnimi conami, so opravili najboljše možno delo. Naredili so stezo, ki je varna, hkrati pa je tudi zabavna. To je verjetno najboljša steza za prehitevanja na celotnem koledarju.'' Najboljša priložnost za prehitevanja je širok prvi zavoj, ki omogoča različne linije, skriva pa še eno past: je namreč tako imenovani slepi zavoj, kar pomeni, da dirkač pri vstopu v zavoj ne vidi njegovega vrha, zato so napake in različne linije na tem mestu pogoste. Ricciardo je lani v prvem zavoju, pred katerim dirkači dosegajo skoraj 315 km/h, prehitel Alonsa, sicer pa steza ponuja še eno večjo priložnost za prehitevanja, na koncu druge DRS cone, pri zaviranju pred dvanajstim zavojem, kjer je lani Hamilton ukanil Rosberga in zdrvel proti pomembni, že drugi zmagi na VN ZDA. Steza je sicer sestavljena iz dvajsetih zavojev, poteka v nasprotni smeri urinega kazalca, rekord steze pa z 1:39.347 drži Sebastian Vettel, ki je dosegel najhitrejši krog na vseh treh dirkah v Austinu.

Na kaj bodo morali biti prihodnji vikend pozorni pri nastavitvah dirkalnika, opiše tehnični direktor Lotusa Nick Chester: ''Konfiguracija steze je zanimiva, začenši s hitrim prvim sektorjem, ki je sestavljen iz kombinacije hitrih zavojev. Proti koncu steze je več počasnejših zavojev in kar dolga zadnja ravnina. Torej mešanica vsega, dobra tehnična steza, ki jo imajo dirkači radi. Krilca nastavimo na srednjo do visoko stopnjo podtlaka, ne smemo pa uporabiti nastavitev za maksimalno stopnjo, saj bi to dirkača preveč upočasnilo v prvem sektorju in na zadnji ravnini. Kar se tiče gum, bomo imeli na voljo srednjo in mehkejšo različico, obraba pa je dokaj standardna. Asfalt je še vedno gladek, tako da ne pričakujemo prevelike obrabe gum, verjetno pa bo najboljša taktika dveh postankov.'' Predvsem v prvem delu steze je poudarek na stabilnosti prednjega dela dirkalnika, največji sovražnik dirkačev je tu podkrmarjenje, kasneje pride do izraza stabilnost zadka pri močnejših zaviranjih in pospeševanjih.

Dirkališče Amerik je torej nekakšna mešanica vsega, zato je pri nastavitvah potrebno najti pravi kompromis. Dirkač skoraj natanko polovico steze prevozi s polnim plinom in v enem krogu porabi približno 1,8 kilograma goriva. Najhitrejšega na kvalifikacijah v nedeljo čaka 280 metrov dolg sprint do prvega zavoja, nato pa 56 krogov dolg rodeo, ki bo morda že okronal novega-starega svetovnega prvaka.