Aston Martin je svoje prve načrte izgradnje GP dirkalnika zasnoval že leta 1951, ko so nameravali združiti šasijo športnega dirkalnika DB3 z modificiranim 2,6-litrskim motorjem LB6. Projekt so nekaj časa izvajali, zatem pa bi ga naj prekinil Robert Eberan von Eberhorst - predvojni šef GP moštva Auto Union, ter tudi nekdanji inženir pri britanskem konstruktorju ERA. Idejo prenovljenega motorja je zatem pobralo moštvo HWM oziroma John Heath, s čimer pa se ni strinjal David Brown, lastnik Aston Martina; po njem je večina Astonovih avtomobilov poimenovanih z oznako DB. V začetku 2,5-litrskega GP obdobja pred sezono 1954 so idejo znova obudili, a je bil von Eberhorst zamisli še enkrat več nenaklonjen. A tokrat so športnega DB3S zožali na širino enosedežnega dirkalnika in vanj vstavili še en modificiran motor, in kljub vnovičnemu Eberhostovemu nasprotovanju so avto vendarle dokončali pred zimsko serijo Tasman preko zime 1955/56, potem ko je dokončanje dirkalnika zahteval še en veliki britanski privatnik Reg Parnell.

Aston Martin je medtem nehal nasprotovati GP programu in se lotil nekakšnega dvojnega vzporednega programa športnega, in GP dirkalnika; istočasno sta nastajala športni dirkalnik DBR1 in tudi novi enosedežnik. Oba so začeli razvijati leta 1956, in ob koncu 1957 je avto končno stekel. In na koncu niso naredili nič drugega kot vgradili obstoječi motor in menjalnik v šasijo, ki se je verjetno v nekem kotu tovarne valjala že nekaj časa! In kot da vse skupaj še ni bilo dovolj hudo, sta Brown in šef njegovega dirkaškega moštva John Wyer - desetletje pozneje je zaslovel kot šef moštva Gulf-Ford in Gulf-Porsche - GP projekt zamaknila še za eno leto, v katerem pa je malo moštvo Cooper dokončno pokazalo, v katero smer bo šel nadaljnji razvoj GP dirkalnikov; avti s spredaj nameščenim motorjem so počasi začeli izumirati.

Posledično razvoj naslednjih dogodkov ni bil preveč presenetljiv. Aston Martin je imel na dirkah športnih dirkalnikov precejšnje uspehe, medtem ko njihov GP program nikakor ni mogel steči; razen tega je bilo vedno več dirkalnikov z zadaj postavljenim motorjem, in njihov DBR4/250 s prednjim motorjem je bil precejšnja polomija. Resnici na ljubo je treba reči, da sta precej podobnih težav doživljala tudi Ferrari in BRM, ki sta imela neprimerno več izkušenj, tako da pomanjkanje rezultatov ni bilo nujno posledica slabega avta, ampak pač zaostanek v napačni razvojni smeri. Istočasno se je dirkalnikov z zadnjim motorjem začenjal lotevati tudi Lotusov šef Colin Chapman. Aston Martinovi dirkalniki so bili resda razmeroma elegantni in vrhunsko sestavljeni, a so bili plod zastarelega koncepta in niso mogli biti konkurenčni. DBR4/250 je bil dirkalnik s prostorskim okvirjem in dodelanim motorjem športnega dirkalnika, kateremu so moč zelo optimistično ocenjevali na 280 KM, in imeli so De Dionovo zadnjo premo; šlo je za zadnji GP dirkalnik s tovrstno zadnjo premo, če ob tem odmislim Ferrarijevo eksperimentiranje v sezoni 1976. Na koncu so se leta 1959 pojavili le na štirih dirkah, in najboljši rezultat sta bili dve šesti mesti v Britaniji in na Portugalskem, za kar pa niso dobili točk, kajti do leta 1960 so točke delili le prvi peterici. A tudi to ni bilo slabo za avto, katerega razvoj se je začel leta 1956, na stezah pa se je pojavil šele tri leta pozneje.

Precej bolje je šlo Aston  Martinovemu oddelku športnih dirkalnikov. Roy Salvadori in Carroll Shelby - ki je pozneje zaslovel s športnimi Cobrami - sta dobila dirko 24 ur Le Mansa, in po vrsti drugih vrhunskih rezultatov, ter so leta 1959 tudi osvojili Svetovno Prvenstvo. Dosežki na GP dirkah pa so bili povsem druga pesem. Dokaj presenetljivo se motor za vztrajnostne dirke na GP dirkah ni izkazal za dovolj nezanesljivega, in posledično so mu najvišje vrtljaje z 8000 znižali na 7000, kar je seveda še dodatno vplivalo na pomanjkanje boljših rezultatov; pozneje so težavo enostavno razrešili z vrtanjem dodatnih lukenj v ročični gredi, ki so omogočale boljše kroženje olja... Na dirki v Aintreeju je zatem Salvadori dokaj presenetljivo stal v prvi startni vrsti, a je na dirki kot rečeno končal le na šestem mestu in ni bil nagrajen s točkami. Na ostalih dirkah niso igrali vidne vloge, medtem ko so v ospredju vozili Coopri z zadaj nameščenimi motorji Coventry-Climax.

Aston Martin je vseeno trmasto vztrajal pri svojem, a so slednjič vendarle zarisali tudi dirkalnik z zadaj postavljenim motorjem. Ki pa ni bil nič kaj posebnega; šlo je pač za dirkalnik DBR4, ki so ga prerezali na polovico, in prednji del privarili zadaj... Nič kaj posebno resnega, torej. Precej več naporov so pred sezono 1960 vložili v dva lažja DBR5, ki pa sta še vedno imela motor nameščena pred voznikom, in so nastopili na dveh dirkah, kjer niso doživeli posebnega uspeha; še najboljše je bilo povprečno enajsto mesto iz Silverstona.

Pred sezono 1961 je prišlo do spremembe tehničnega pravilnika, ki je med drugim enkrat za vselej izločil dirkalnike s spredaj nameščenim motorjem. 2.5-litrske motorje so zamenjali z manjšimi, le 1,5-litrskimi, in dirkalniki z zadaj postavljenimi motorji niso postali le boljša izbira, ampak enostavno edina izbira. Aston Martin ni imel niti volje niti sredstev za razvoj povsem novega dirkalnika, niti niso imeli ustreznega motorja, ki bi ga lahko modificirali na praktično polovično prostornino. Po sezoni 1960 so zaprli vrata svojega športnega oddelka in se za naslednjih nekaj desetletij posvetili izključno izgradnji prestižnih športnih avtomobilov, ki so jim prinesli precej več slovesa kot pa precej neuspešni poskus nastopanja na dirkah razreda GP.