Kljub nekaterim varnostnim izboljšavam, Interlagos ostaja dirkaška klasika na koledarju formule ena. Steza je mnogo ožja od nekaterih sodobnih dirkališč, dirkalniki so na TV-zaslonih posledično videti večji, celotno dogajanje na stezi pa zato bolj približano gledalcem. Še posebej dolga štartno ciljna ravnina, prva kombinacija S-zavojev, kjer se steza strmo spusti in nato spet dvigne ter nadaljuje v naslednjo ravnino, je odsek, na katerem smo videli že mnoge nepozabne dvoboje med dirkači. Pravo nasprotje je notranji del steze, ki je tehnično zahteven in ne omogoča prehitevanj, zahteva pa popolno zbranost dirkača, dober oprijem prednjega dela dirkalnika pri vhodu v zavoj ter zadnjih koles pri močnih pospeševanjih.

Kimi Raikkonen ima dobre spomine predvsem iz leta 2007, ko je tam zmagal: ''Steza mi je všeč, čeprav je krog zelo kratek. Če se je lotiš pravilno, je tu zelo zabavno voziti. Pred lansko dirko so tudi položili nov asfalt, tako da smo imeli dober oprijem, kar imamo dirkači radi, saj smo lahko bolj agresivni. Dejstvo, da gre za kratko stezo, pa ne pomeni, da imamo lahko delo pri nastavitvah. Tu maramo upoštevati veliko faktorjev, nenazadnje tudi spremenljivo vreme.''
 
S tehničnega vidika krog po Interlagosu zgleda nekako takole: 50 odstotkov kroga dirkač prevozi s polnim plinom, najdaljši odsek s polnim plinom, med zadnjim in prvim zavojem, meri natanko 1394 metrov, dirkač pa v enem krogu 42-krat zamenja prestavo. V enem krogu porabi 1,4 kilograma goriva in izgubi približno 42 tisočink sekunde na krog za vsak dodatni kilogram.

Daniel Ricciardo je v Braziliji nastopil že štirikrat, vendar priznava, da se s stezo še ni spoprijateljil: ''Mislim, da mi na tej stezi še ni uspel zares dober krog, tega ne skrivam. Kar sem se do zdaj naučil je to, da ne smeš preveč vnaprej razmišljati. Vzeti moraš zavoj po zavoj in razmišljati le o tistem, v katerem si trenutno. VN Brazilije je odlična dirka, z izjemnim vzdušjem in v razburljivem mestu, steza pa mi enostavno ne ustreza. Niti enega takšnega zavoja ni, ki bi dirkaču nudil kakšno posebno zadovoljstvo. Ni dolgočasna, vendar pa, podobno kot v Rusiji, ni nobenega zavoja, v katerem bi od zadovoljstva zakričal Woo-hoo. Za kaj takšnega bi morali dodati kakšen hiter zavoj. Nekaj jih sicer na papirju zgleda dobro, vendar pa zaradi naklona steze nimaš pravega oprijema in ne moreš prav napadati. Navijači ti z odličnim vzdušjem dvignejo srčni utrip, vendar pa moraš biti na stezi predvsem potrpežljiv,'' je kot vedno slikovit dirkač Red Bulla, ki bo v Braziliji nastopil z izboljšano različico Renaultovega motorja.

Od prvega štartnega mesta do prvega zavoja je le 190 metrov pospeševanja, vsak postanek pa skupaj z vožnjo skozi bokse vzame približno 23 sekund časa. Pri Pirelliju za nedeljo napovedujejo dva ali tri postanke, kot ključnega pa velja izpostaviti zadnji zavoj, iz katerega mora dirkač prenesti čim več hitrosti za dolgo pospeševanje po štartno-ciljni ravnini.

O iskanju kompromisa pri nastavitvah pa Lotusov tehnični direktor Nick Chester: ''Za to stezo je kar težko najti prave nastavitve. Na eni strani imamo zelo zavit srednji sektor s številnimi počasnimi zavoji, potem pa sledi zadnji sektor, ki je pravzaprav en sam dolg zavoj navkreber proti dolgi štartno-ciljni ravnini. Tu je potrebna predvsem moč motorja, medtem ko dirkač v srednjem sektorju potrebuje stabilen dirkalnik, brez podkrmarjenja in z dobro trakcijo na izhodih iz zavojev. Iskanje kompromisa pri nastavitvah je zato kar zahtevna naloga, saj bi v srednjem delu potreboval maksimalno podtlaka, v zadnjem pa čim manj. Pri tem si pomagamo s simulacijami, s katerimi določimo optimalen kompromis, ponavadi pa ne uporabljamo maksimalne stopnje podtlaka.''

Na koncu štartno-ciljne ravnine dirkači dosegajo okrog 310 km/h, povprečne hitrosti pa se gibljejo okrog 215 km/h. Dolga dirka, kar 71 krogov, čaka dirkače v nedeljo. Upajmo, da bo to še ena zanimiva Velika nagrada Brazilije, od začetka do konca.