Takega ST-ja smo v enaki barvi in pred prenovo imeli na testu že pred dobrima dvema letoma in pol, a takrat z 2,3-litrskim bencinskim motorjem. No, od takrat je tudi ST dobil nov obraz, medtem ko je maska ostala enaka, je pa zato tablica padla iz njene sredine na spodnji rob in avto je končno videti zares strupen. Svoje seveda doda tudi posebna barva Tangerine Scream za dobrega tisočaka doplačila. Tudi zadaj s centralno postavljeno  dvojno oglato masko na izpušni cevi n veliko polico za rože nad zadnjo šipo Focus ST zbuja strahospoštovanje tudi tistim, ki jih prehitite.

Kar bi v nekih »običajnih« okoliščinah celo držalo, če ne bi padli na realna tla zadržanega dizelskega pogona. V dvoboje z GT-ji se pač ne boste spuščali, saj je lepljenje na sedež ob dizelskem navoru le kratkotrajnega veka. Na drugi strani avto navduši z lego in voznimi lastnostmi, dobro pa je tudi, da se da radio dati relativno na glas, da ne slišite dizla. Saj ne, da 2-litrski TDCi s 185 KM ne bi bil poskočen motorček, a tistega pravega občutka za GT športnost ne boste našli. Povprečna poraba bo plesala tam okoli osmih litrov in pol, lepo pa se ga da spustiti tudi na spodnjo mejo sedmice, ampak – halo – to je ST in ne varčevalni hibrid.

V notranjosti so po prenovi Focusu končno namenili sodobnejši (a Microsoftov) infotainment, ki lepo deluje na vseh področjih, zmoti le, da je zaslon, občutljiv na dotik, neroden najbolj ob precej vgreznjenih robovih, kjer je kar nekaj funkcij, ki zahtevajo precej koncentracije, da jih »zadanete«. Estetika in ergonomija drugače nista vprašljivi. Že res, da kako stikalce (kot tisto za pomik ogledal) deluje povsem »korejsko« in da sta USB in AUX vmesnik vtaknjena kar tam nekje spredaj ob robu odlagalne police, brez da bi se komu dalo ukvarjati s kako estetsko bolj posrečeno rešitvijo. Na sredino armaturke so dodali tri mini merilnike, ki kažejo pritisk olja, pritisk turbopolnilnika in temperaturo. Bolj kot ne le estetski dodatek. Med rečmi, ki zmotijo, so tudi stropne lučke. Zakaj so stikala daleč za ravnino voznika, vedo le pri Fordu.

Nenazadnje je ST pravzaprav že sirota, saj bo Ford slej ko prej začel prodajati RS-a, s štirikolesno gnanim pogonom in 350 konjiči tako ST-ja spreminja v »nekaj na sredi«, kar se sploh pri dizelski varianti še posebej vidi.

Menjalnik s šestimi prestavami zahteva nekaj privajanja, da ne bo letelo v tretjo namesto peto, kar se lahko kar hitro zgodi, pustili so klasično ročno, ki pa je precej blizu roba voznikovega sedeža in tako pretiranega vlečenja skozi ovinke tako ali tako ne bo. Aja, dizel, ne pozabimo! Podvozje je naravnano zares dirkaško, precej trdo je, kar se na ostankih prve svetovne vojne na slovenskih cestah pozna z obilico potresavanja. Ampak za to je, jasno, kriv nekdo drug, ne Ford. Fordovi mojstri so po prenovi z novimi sprednjimi rokami in še par tweaki naredili platformo, ki se je ne bi sramovali niti v WRC ali na kaki GT dirki, sploh ker je elektronska »špera« nastavljena optimalno in je vsaka poteza v ovinku, pa tudi pred njim in ob izhodu, povsem predvidljiva in je ST v rokah malo bolj veščega voznika skorajda popolna igrača. Skorajda, vemo zakaj.

Cena? V osnovi dizelski ST stane 27 tisočakov in pol, vanj pa so nam naložili še za 6750 evrov dodatne opreme. Vpadljiva oranžna barva vzame 855 evrov, navigacija 1370 evrov, zadnja »polička« 200 vrov, biksenonski samodejni žarometi še tisočaka, paket za pomoč vozniku 1370 evrov, 19-palčna kolesa in rdeče zavorne luči ter osvetljen prag pa še 915 evrov. Večina je skoraj nuja, da ST postane zares strupenega videza. Skupaj torej 33.340 evrov.

Zakaj v športni hatch z oznako ST tiščati dizla, vedo samo pri Fordu, bržkone zato, ker to počne tudi konkurenca, a imeti avto hudobnega videza z varčevalnim motorjem je podobno, kot bi frajer okoli hodil z rolco WC papirja, zatlačeno v spodnjice. Resnica je na koncu vedno v praksi, kjer imamo kombinacijo hudega, če ne kar  hudobnega videza, športnega podvozja in sicer zmogljivega, a povprečnega dizla.