B-Max, malček, ki bi lahko hitro zamenjali tud s C-Maxom, če seveda odmislimo dimenzije, je točno 4 metre in sedem centimetrov dolg enoprostorec z eno genialno posebnostjo – manjka mu B-stebriček – ta je vgrajen v sama vrata, s čemer ne zmanjšuje rigidnosti, je pa pogled na velikansko luknjo v kabino precej zanimiv in posrečen. A tudi uporaben, se razume, le da se je na odsotnost tega elementa treba malo navaditi, saj podzavestno vedno ciljamo na voznikov sedež glede na B-stebriček.

Ali ta pogruntavščina doprinaša k prodaji B-Maxa, ne vemo, prej ne kot da, saj tudi Oplov konkurent z z zadnjimi »vrati na reklc« išče nekaj posebnega, kar bi pritegnilo kupce. Stavimo, da v naslednji generaciji ne bo ne nazaj odpirajočih se vrat pri Oplu in ne manjkajočega B-stebrička pri Fordu. Ampak poskusili so. No, s temi drsnimi vrati s stebričkom in brez njega je povezan prvi minus, ki leti na B-Maxa. Vrata so enostavno pretežka in preveč grobo zataknjena v odprti poziciji, da bi jih zadaj sedeči otrok starosti 8 let lahko sam zaprl. To pomeni dodatno nadlogo in v štartu dodatno vstajanje in odvezovanje. Če je B-Max mišljen kot družinar, potem mu tu ni uspelo.

Notranjosti, ki je lepo prostorna in še bolj prilagodljiva (podiranje naslanjala sprednjega sovoznikovega sedeža, zlaganje zadnjih sedežev), izhaja iz prejšnje generacije Fordov, kar izda majhen zaslonček na sredinski konzoli, pa čeprav barven in plejada gumbov na Sonyjevem radiu. Prtljažnik meri skromnih 304 litre, a glede na prilagodljivost sedežv, to za bolj zahtevne prevoznike krame ne bo težava.

Pod motornim pokrovom smo imeli 1,5-litrski štirivaljni dizel s 55 kW (75 KM) in 190 Nm navora. V praksi to pomeni, da je lahko silno šparoven in z malce bolj umirjeno vožnjo porabi pet litrov in dva kozarčka. Pri pogonu sodeluje petstopenjski ročni menjalnik, ki motorno moč prenaša, logično, na sprednji kolesni par. Glede na dimenzije in namembnost je podvozje blizu optimalnega, a čarovnij ne gre pričakovati, sploh ker v slabših voznih pogojih B-Max kar veselo poskuša z nosom naravnost. A B-Max v tej konfiguraciji je namenjen umirjenim, starejšim voznikom. Moči je za tak avto enostavno premalo, kar se najbolj pozna pri priganjanjih, ko je treba prehitevati, šokantno pa je, da s tem motorjem B-Max v klanec na avtocesti niti v četrti ne dosega 130 km/h, če so v kabini štirje potniki. Nekaj, kar ne srečamo pogosto. A spet, 1.5 TDCi v šibkejši različici je za zares nedinamične in varčne voznike.

Titanium pomeni, da je B-Max kar pošteno založen z vso mogočo kramo, za to pa bodo pri modrem ovalu iz Detroita vzeli 18.410 evrov, imeli pa smo še za 2 tisočaka dodatne opreme, med njimi 16-palčna platišča, pa ogrevano sprednjo šipo, parkirne senzorje in zložljivi zunanji ogledali, v notranjosti pa (zastareli) Sonyjev infotainment, samodejno klimo in senzor za dež. Skupaj torej 20.505 evrov. Solidno, a za malce bolj dinamične voznike priporočljivo z drugim motorjem.