Mondeo je nezmotljivo Mondeo in tudi nezmotljivo Ford, sploh s to (ne povsem) originalno masko in prav hudobnimi očmi spredaj in oblikovno klasiko zadaj. No, treba je vedeti, da je medtem v ZDA Fusion kot se tam imenuje Mondeo, že dobil prenovo, medtem ko je k nam šele dobro prispel.  Če je nos spredaj zelo vpadljiv, je na zadku pač zmanjkalo inspiracije.

Nekaj podobnega je tudi v notranjosti – sicer mehki materiali so zloženi skupaj tako malo bolj po šolsko, oblika pa je zdaj prav netipično Fordovska, sploh sredinska konzola, kjer kraljuje Microsoftov infotainment. Ta ponuja veliko, a je na trenutke nelogičen in realno gledano že kar malce zastarel.  Sploh zmotijo meniji, postavljeni povsem v rob ekrana, ki tako včasih ne odreagira kot bi voznik pričakoval in odvzame dragoceno pozornost. Drugače je grafika zamenjala tudi merilnike in vsaj tu se vidi, da je enkrat za spremembo ameriški modri oval tisti, ki pelje trende naprej.

Prtljažnika je 488 litrov, dobrih 50 manj kot pri prejšnji generaciji. Na srečo je prostor zelo lepo in pravilno zaključen in z rešitvami kot so talne letve za omejevanje prostora in privezovanje prtljage. 1600 litrov dobimo s podiranjem zadnjega naslonjala v skoraj ravno dno, manj od konkurence. Kljub obilnosti prepreog, tkanin, plastike in podobnega ne moremo mimo občutka, da je vse to precej ad hoc naloženo skupaj, le  da zakrije osnovne površine, en tepih tam, drugi gleda malce čez, skratka, verjetno bi se dalo prtljažnik in notranjost obdelat tudi z manj »deli« in »dela«. Težava s tem se začne po nekaj letih, ko ti kosi in koščki odstopajo, se zavihajo in tako naprej. Da ne bomo preveč pikolovski, dodajmo še to, da je v ameriški maniri električno zapiranje prtljažnika poskrbljeno z melodijo.  Podobno v ameriški maniri so nadvse udobni tudi sedeži, spredaj prav foteljasti in z nekoliko manjka bočne opore.

Pod motornim pokrovom smo imeli 2-litrski TDCi s 132 kW (180 KM) in 400 Nm navora. Spet je bil s Fordovim dvosklopčnim šeststopenjskim menjalnikom, skupaj sta omogočala kar precej dinamike in športnosti, nenazadnje ta družinski ameriški karavan potegne do stotice v 8,7 sekunde. Kar se tega tiče, z nekaj uporabe lopatk na volanu, je Mondeo nenaporen avto za prehitevanja, a malce bolj športno vožnjo bo preprečilo mehkobno in udobno naravnano podvozje, kjer je pravih podatkov, kaj se pod avtomobilom dogaja, prej malo kot dovolj. Mondeo karavan bi bil genialen avto, če bi bila slovenija 5-krat večja in imela avtoceste, kjer ne bi vsakih nekaj kilometrov rasel DARS.

Bistvo Mondea je spet cena, saj je vse ostalo praktično na mestu. Za 2-litrski TDCi z dvosklopčnim menjalnikom boste odšteli 34.380 evrov, potem pa so nam naložili še cel kup razvajalnih dobrot, od panoramske strehe za 1150 evrov, kovinske barve za 600 evrov, 19-palčna kolesa za 1090 evrov, napredni sistem za opozarjanje na vozila v mrtvem kotu in zaviranje pri nizkih hitrostih za 2470 evrov, Sonyjeva navigacija, vzvratna kamera in parkirni senzorji pa 2040 evrov. S še nekaj malenkostmi pridemo na 44.570 evrov. Kako se bo tu Mondeo gledal s konkurenco, recimo Škodinim Superbom, pa bo pokazal čas.