Pri Mercedesu imajo v svojem prodajnem programu lepo število križancev, pa vendar se zdi, da so se “kompaktnejših” segmentov resno lotili šele, ko je vsem postalo kristalno jasno, da gre za enega najhitreje rastočih delov globalnega avtomobilskega trga. Pred tem je barve kompaktnih križancev iz Stuttgarta predstavljal le oblikovno (za MB) precej kockasto drzen, a hkrati polarizirajoč GLK, s katerim so si privoščili tudi znameniti “publicity stunt” v filmu Sex and the City.

Popolna sprememba filozofije

Njegov naslednik, ki so mu, bržkone nehote, ob tipičnih Mercedesovih oblinah zadnjih let, pod katere se redno podpisuje slovenski oblikovalec Robert Lešnik, in v skladu z novim sistemom poimenovanja črko v imenu prav tako zamenjali iz ošiljenega K-ja v zaobljeni C, bo všeč predvsem oblikovno bolj konservativnim pripadnikom stuttgartskega ponosa, kar nikakor ne pomeni, da zadeva ni všečna. Prej nasprotno, linije so skladne, nos vozila izžareva celo nekaj dinamičnosti, celota pa deluje dovolj kompaktno, da si nas večina ne bi upala dati roke v ogenj ob podatku, da je GLC za ducat centimetrov daljši in pet širši od predhodnika. Razkošnejše zunanje dimenzije se seveda v pozitivnem smislu prenašajo tudi na notranjost, kar pomeni predvsem več prostora za kolena potnikov v drugi sedežni vrsti in več prtljažnega prostora. Uporabnih 550 litrov, če smo natančni - dovolj tudi za nadpovprečne družinske potrebe, v kombinaciji z električno odpirajočimi in zapirajočimi se prtljažnimi vrati še posebej prijaznih uporabniku, za katerega je nošnja stvari iz avtomobila opravilo v ednini.

V notranjosti kot razred C

Občutek, ko voznik sede za volanski obroč, je tudi pri GLC-ju tipično “mercedesovski”, kar pomeni logično razporeditev stikal na armaturni plošči, uporabo kakovostnih materialov, vključno s prepričljivo imitacijo lesene površine na sredinski konzoli in oblazinjenjem v usnju ter navpično postavljenim samostoječim zaslonom sistema zabave in informacij, ki ga je mogoče upravljati s pomočjo vrtljivega gumba ali drsne ploščice na sredinskem kanalu. Sistem postreže z zanimivo grafično podobo, a na drugi strani ni med najhitrejšimi, tako da občasno prihaja do manjših zakasnitev pri izbiri menijev. Različica, ki smo jo imeli možnost preizkusiti, je sicer imela nekaj dodatne opreme, med katero so bila tudi tipala za pomoč pri parkiranju, a smo v tem rangu vseeno pogrešali kamero za vzvratno vožnjo,

Suveren in varčen turbodizel, pa čeprav najšibkejši med sebi enakimi

Na testu smo tokrat gostili predstavnika z najšibkejšo izmed treh motornih opcij, kar pa nikakor ne pomeni, da mu v tem pogledu karkoli manjka. Suveren 2,1-litrski turbodizel odlikuje tih tek, saj tudi pri višjih potovalnih hitrostih ne posega v debato med potniki ali radijski program. Kombinacija 125 kW (170 KM) moči, 400 “njutnmetrov” navora v območju med 1.400 in 2.800 vrtljaji v minuti ter suverenega devetstopenjskega samodejnega menjalnika, s katerim lahko upravljamo tudi sami s pomočjo “lopatk” ob volanskem obroču, se v vsakdanjem življenju pokaže za zelo uigrano. Nekaj sape mu poide le pri prehitevanjih na avtocesti, tako da voznik potrebuje nekaj več načrtovanja, kot pri modelu z oznako 250d. Ko smo že pri slednjem, velja omeniti, da je cenovna razlika med obema manj kot tisočaka in pol, močnejši primerek pa ima 33 “konjev” več in to ob enakih tovarniških podatkih o porabi goriva. Edino, kar govori proti močnejšemu agregatu, so večji stroški zavarovanja. In ko smo že pri porabi goriva - na testu se je GLC povprečno zadovoljil z dobrimi sedmimi litri plinskega olja na 100 kilometrov, kar je zgovoren podatek o dobri aerodinamiki in zasnovi vozila.

Navsezadnje tudi ni med najlažjimi, saj tehta 1.875 kilogramov, kar se odraža tudi pri sami vožnji. Testni model je imel klasično vzmetenje (prilagodljivo zračno je na voljo za doplačilo), ki se dobro spopada s slabimi slovenskimi cestami, le kratke neravninice mu ne dišijo preveč, tako da tudi na makadamu ne gre pričakovati pretiranega udobja, še posebej v vozniških načinih, ki so namenjeni športnejši vožnji. Pri slednjih je mogoče občutiti tudi večjo odzivnost stopalke za plin, ki utegne biti za koga tudi preveč neposredna. V takšnem primeru se še najbolje obnese način Eco, saj je vse skupaj nekaj mehkejše in manj neposredno ter najverjetneje tudi najbolj primerno za ljudi, ki bodo v prvi vrsti posegali po novem GLC-ju.

Imidž, ki stane

Če se danes odločite za nakup novega Mercedesovega adutta med križanci, boste nanj morali čakati vsaj do oktobra, saj tovarna v Bremnu ne zmore slediti povpraševanju. In to kljub ceni, ki je trikraki zvezdi primerna - osnovna različica namreč stane 46.600 evrov, z nekaj dodatne opreme pri testnem modelu pa se cena povzpne nad petdeset tisočakov, pri čemer v opremi ni navigacijskega sistema. A pri Mercedesu dobro poznajo način razmišljanja svojih strank in pri njih cena vsekakor ni glavni dejavnik.