Petmetrski BMW je videti impozantno že od daleč, s paketom s kromom, ki poudarja zadnji izpušni del in sprednjo masko, pa deluje baročno, pa tudi nekoliko kičasto. Glede na dve generaciji naprej od Banglovih umotvorov, je BMW zdaj z obliko Sedmice spet tam, kjer se ga pričakuje. Z visokim nosom spredaj samo še poudarja, da gre za posebno plemstvo, ki se občasno obstreljuje z gradom A8 in trdnjavo Razred S.

Sedmica se začenja že pri ključu – vanj so vgradili mali zaslonček in nekaj pametnega, bržkone Androidnega, ki omogoča pregled stanja avtomobila (ali ste ga zaklenili, zaprli okna), doseg, na daljavo pa lahko vključite tudi klimo in nastavite še par malenkosti. Težava je le v tem, da je ključ postal pregolomazen, obtežuje žepe, kako pa je z nerodnostjo in padanjem po tleh, pa raje niti ne ugibamo. No, brezkontaktno odklepanje vrat deluje brezhibno, potem pa se za vrati razpre mala graščina.

Testni primerek je bil odet v svetlo usnje, ostalo dopolnjujejo kovinski vstavki in les. Začnimo pri sedežih – v osnovi ogrevani imajo dodatno vgrajeno še hlajenje in masažo. Slednje pač, kolikor se s tem terminom premikanja valjčkov v sedežu strinjamo. Sedeža sta udobna, široka, posledično pa z malo premalo bočne oprijemljivosti. Če se boste s 730 šli malce bolj športno vožnjo, bo drsenja s hrbtom levo in desno kar precej. Prostora zadaj zlepa ne zmanjka, vse omenjene funkcije razvajanja pa veljajo tudi za zadnje sedeže. Petega, sredinskega, lahko prekrijete z naslonjalnim delom, direktorsko sedenje zadaj pa dodatno obogati še ločena klimatska naprava in komandni zaslonček v naslonjalu, kjer se lahko tisti zadaj sedeči, sploh mlajši, na veliko načinov igrajo z vašimi živci (vse notranje funkcije, od izbire glasbe do pomika strešnega okna delujejo tudi od tam), verjetno pa se da to reč nekje v nastavitvah tudi izklopiti.

Merilniki pred voznikom so povsem digitalni, le da je na zaslon prilepljenih nekaj kovinskih krivulj, ki skušajo priklicati nekaj klasike, a ta rešitev, roko na srce, vsaj po mojem videnju, deluje precej nerodno, da ne uporabim pridevnika kake bližnje slovanske države.

Večina dodatkov se vrti okoli elektronskih sistemov in pomagal, vse je nastavljivo čez osrednji infotainment, znan že vrsto let, le da je zdaj postal zares kompleksen in če mislite, da boste svojo novo Sedmico obvladali po enem tednu, se motite – marsikatero funkcijo (kot na primer »nočnogled«) boste brez navodil aktivirali po pomoti, ne boste pa znali tega ponoviti. Tudi zaradi takih malenkosti je ta avto postal zares tehnično kompleksen, pa tudi če opozorimo, da ni imel niti samodejne vožnje in samodejnega parkiranja.

No, pakrirna asistenca s kamerami in senzorji je Hollywood. Zakaj prav to? Ker z risanjem, koti in celo 3D modeliranjem v realnem času priredi tak show, da tu in tam kar pozabite, da želite parkirati in vsaj sprva gledate vse to kot devetnajsto čudo. Res!

Ob vseh hlajenjih, kuhanjih in masažah teles potnikov ne boste spregledali niti dišavnega modula, ki spredaj v predalčku skriva dve kartuši z dišavami (zanje BMW pravi, da sta nekaj iz trave in nekaj lesenega), ki po izbiri ena ali druga ustvarjata dišeče okolje.

Sedmica ima dva USB vmesnika, kar je čisto priročno, če z enega želite polniti mobilnik, medtem ko je v sredinski konzoli pod naslonjalom za roke tudi indukcijski polnilnik, ki pa je že veselo razpadal.

Med zanimivimi tehnikalijami najdemo še prepoznavanje kretenj – z vrtenjem kazalca po zraku recimo nastavljamo glasnost zvočnikov – v prvem poskusu impozantno, v praksi nepomembno – to funkcijo precej prej opravimo na volanu ali na sredinski konzoli, kretnje pa včasih zazna, včasih pa tudi ne. Skratka, kot rečeno – zanimivo, ne pa tudi uporabno.

Nočni pogled recimo pomaga tam, kjer vam lahko na cesto skoči kakšen štirinožni primerek organizma ali pa pešec, zanimivo je, kako ga sistem zazna in označi rumeno. Spet, hudo zanimivo, ampak glejte tudi na cesto. Svoje vsekakor dodajo (in pri vožnji občutno pomagajo) tudi odlične laserske luči spredaj.

Najdražji dodatek v Sedmici je bil Bowers&Wilkinsonov Diamond Surround sistem z osvetljenimi zvočniki. Zvok me sicer ni povsem navdušil, videz pa vsekakor.

Pod motornim pokrovom srednji dizel s 195 kW (265 KM) in hudih 620 Nm navora, temu streže osemstopenjska avtomatika, vse skupaj pa s pogonom xDrive na vsa štiri kolesa dobesedno trga asfalt. Verjemite, kljub pospešku 5,8 do stotice motor ni tako močan, da njegove popolne izrabe podvozje ne bi krotilo. Dodajte še aktivno blaženje in je vožnja po zračni blazini zagotovljena, seveda pa po stari navadi lahko izbiramo nekaj prednastavitev, pri čemer se spremeni tudi videz merilnikov. Pogonska kombinacija omogoča zares udobna križarjenja, pa tudi precej športno vožnjo, čeprav je treba ves čas imeti v mislih, da vendarle vozite petmetrsko ladjo in da včasih lahko zmanjka prostora.

Presenetljiva je tudi poraba, z lahkoto se boste vozili tam okoli šestih litrov in nekaj malega čez, pa upoštevajte, da ima avto kar 1800 kilogramov že v osnovi. Imel bi jih še več, če Sedmica ne bi imela nekaj novih konstrukcijskih prijemov – streha je tako na primer narejena iz karbona.

Pri BMW-jih se pogosto obregnemo ob cenovno politiko »dodatno zaračunati vsak šrauf« - kar je sploh občutno pri nižjih serijah, pri Sedmici tega vprašanja ni. V osnovi 730d xDrive stane 107.750 evrov in že prvih nekaj sto metrov vožnje odpihne vprašanje, če je zares vreden toliko denarja. Vse ostalo so želje kupca – iz zares dolgega seznama dodatkov so jih za našo testno Sedmico nabrali za 58 tisočakov, podrobno pa poglejte pripeti PDF.

Za konec? Ena po vzoru sarajevskih Nadrealistov. Je to to ali to ni to? To je to!