In prav zaradi zelo prepoznavne, tudi naše pretekle avtomobilske zgodovine, je 500 paradni konj Fiata po celem svetu. Avto, ki za prodajo ne rabi kakšnega posebnega oglaševanja, je zdaj doživel prvo prenovo, tako malo, ker je pač čas. Saj ne, da bi jo rabil, a rahlo spremenjene luči in nekaj malenkosti le kažejo, da Fiat na to generacijo računa še nekaj časa.

Da se avtu poznajo leta, seveda kaže na vsakem koraku – notranjost je špartanska, praktično brez uporabnih odlagalnih površin, med slabše uvrščamo sedeže, sploh, ker imata sedalo in naslonjalni del med sabo velikansko režo – v praksi to pomeni, da nobena stvar ne bo ostala na sedežu, ko jo boste tja odložili, enako pa frčijo večje reči tudi iz »odlagalnih« mest – nekaj, kar do zdaj pri testnikih še nismo doživeli. Drugi večji minus, ki gre voznikovemu okolju, pa je zelo lažniv merilnik goriva. Iz četrt tanka na praktično ničlo v 30 kilometrih – ni zabavno, sploh v nočnem času, ko je večina črpalk zaprtih.

Fiat 500 je v osnovi dvosedi retro avtomobilček in tako tretira tudi prostor – zadaj za povprečnega otroka, spredaj nekoliko več, tudi za noge presenetljivo ni malo prostora. 500 je znotraj precej večji kot kaže navzven, sploh če imate v spominu legendarnega fička, ki ga tako ali tako nepravilno povezujejo z malim Italijanom.

Pod motornim pokrovom je zdaj že res veteranski 1,2-litrski štirivaljnik s 70 konjiči in »samo« osemventilsko glavo. Reč je za malčka, če niste prehud športni voznik, vrh glave. Da se ga peljati od šestih pa do osmih litrov, odvisno, kaj od njega zahtevate. Tu je še petstopenjski menjalnik, ki zahteva kar nekaj pretikanja, ko boste na klančinah ali prehitevali. Druga pesmica je tudi povozje – kratka medosna razdalja in ne najbolj harmonično nastavljeno gibanje pomeni dve zadevi – da je avto spodoben za običajne voznike, za tiste, ki radi malce bolj »pohodijo«, pa je kar zahteven zalogajček – zaviranje sredi ovinka odsvetujemo, ker bo zadek odletel po svoje, preden boste rekli keks. A prav tu je kleč – reč je v rokah malce bolj izkušenih voznikov prava igračka, ki da od sebe veliko več, kot moč motorja ali pojava obljubljata. Zanimivo.

V osnovi ima v paketu Lounge 500 stekleno streho, ki pa je v tem primeru – dodatno, brez doplačila – ni v avtomobilu. Brez doplačila je avto pobarvan v črno kovinsko barvo, po specifikacijah pa za to zaračunajo 469,99 evra (?), paket City ima samodejno klimatsko napravo in zadnje parkirne senzorje za 590 evrov, tu pa je tudi paket Style, za 190 evrov, ki ima letvice v barvi karoserije in meglenke. Tu so tudi 16-palčna kolesa, za katere se splača doplačati prav tako 190 evrov. 

Še ena zanimivost – ogledala so bila odeta v limonasto barvo, avto pa je bil dodatno krojen s Second skin dodatki, v tem primeru s kamuflažnimi črnimi mat nalepkami za 990 evrov (!) po boku in strehi. Po mnenju večine, precej neposrečeno, saj z nekaj metrov deluje celo kot da je bil avto že 20 let na kislem dežju in ostal brez laka – no, eno tako malenkost, napako pri barvanju v tovarni in motnim akrilom, smo opazili na desnih vratih.

Skupaj z vsemi dodatki si Fiat za pričujoči avto vzame 14.419,98 evra, pri čemer lahko mirno prečrtate neposrečeno Kamuflažo, če pa že, vam podobne nalepke izreže lokalni flik-flok folijski mojster za dobrih 20 evrov.

Potegnjeno pod črto – 500 naj bi vstopal v svoje drugo življenjsko obdobje, pravzaprav pa je brezčasen, tako brezčasen, da so vse pripombe o tehnični povprečnosti (razen res živce parajočih po avtomobilu letečih stvari) nepomembne, Fiat 500 je ikona, je bil ikona, in bo ikona ostal. Ikon pa med avtomobili ni veliko.