Velika nagrada Kanade sodi med bolj priljubljene dirke, tako med karavano formule ena kot med gledalci. Le redko v zgodovini (to bo že 47. dirka za VN Kanade, 37. v Montrealu) smo tam videli dolgočasno dirko z malo dogajanja, saj je steza, poimenovana po legendarnem Gillesu Villeneuvu, tako posebna, da je za kaj takšnega le malo verjetnosti. Gre za stezo, ki je v glavnem sestavljena iz ravnin in srednje hitrih in počasnih šikan. Sliši se sila dolgočasno in moreče, a je vse prej kot to. V prvi vrsti gre za stezo, ki je zaradi prej omenjenih karakteristik brutalna do zavor. Verjeli ali ne, dirkač mora z levo nogo preko stopalke za zavoro potisniti kar 930 kilogramov – na krog!!! To pomeni, da med 70 krogov dolgo dirko z levo nogo potisnejo dobrih 65 ton. Moštva se namreč zaradi dolgih ravnin odločajo za nizko nastavljena krilca, kar pomeni, da dirkači pred počasnimi zavoji dosegajo višje hitrosti kot ponavadi, za povrh pa imajo na voljo manj aerodinamičnega upora, kar še poveča obremenitev zavor.

Dirkače v vsakem krogu čaka sedem močnih zaviranj, štirikrat iz hitrosti, ki je višja od 300 km/h, petkrat pri zaviranju dosežejo vsaj 4,3G vzdolžnega pospeška. Najbolj brutalno je zaviranje na koncu dolge ravnine pred zadnjo šikano, kjer mora dirkač s 330 km/h upočasniti do 120 km/h, kar se zgodi na razdalji 122 metrov, pri tem pa na dirkačevo telo v smeri vožnje deluje kar 5,6G.  To so sicer številke, ki jih materiali (predvsem karbon) v formuli ena zlahka zdržijo, težava v Kanadi pa je frekvenca, s katero si takšna močna zaviranja sledijo. Močno zaviranje pred šikano, potem nekaj sekund premora na ravnini in spet na polno po stopalki za zavoro, in tako naprej skozi celoten krog. K temu dodamo še možnost visokih zunanjih temperatur, tako da je največji izziv za inženirje v Kanadi pregrevanje in visoka obraba zavor. Daljša vožnja v zavetrju, pri čemer v zračnike pride še manj svežega zraka, je lahko na dirki usodna, zato so eksplozije zavornih diskov v Kanadi eden najpogostejših vzrokov za odstop. Črn dim izza koles pri zaviranju in blokirana kolesa ponavadi ne pomenijo nič dobrega.

Karbonske zavore sicer začnejo optimalno delovati šele, ko so ogrete vsaj na 450 stopinj Celzija (prav v Kanadi lahko vidimo, da jih dirkači ogrevajo že pri vožnji po ulici boksov), na stezi v Montrealu pa med dirko pogosto preseže 1000 stopinj Celzija. Moštva tu uporabljajo najdebelejše zavorne diske in ploščice v sezoni. Pri Brembu pravijo, da je ta steza brez najmanjšega dvoma največja preizkušnja za zavore enosedežnih dirkalnikov. Je pa po drugi strani res, da mora dirkalnik po močnem zaviranju iz počasnega zavoja tudi kar se da hitro pospešiti – tu pa prideta do izraza tako imenovana trakcija in moč motorja. Kar 72 odstotkov kroga dirkač prevozi s polnim plinom, zato je bencinska pogonska enota z vsemi hibridnimi priveski na tej stezi še en ključni element. In zato ni čudno, da smo lani na stopničkah videli le dirkače z Mercedesovimi motorji, toda raje dvakrat premislite, ali bi tudi letos ves svoj denar stavili prav na favorizirani Mercedes. Steza na umetnem otoku, ki je zrasel za Expo 67, skriva številne pasti. Leta 2014 sta denimo oba Mercedesa tik pred polovico dirke ostala brez 160 konjskih moči, kolikor jih je zagotavljala takratna hibridna enota MGU-K in zmage se je na koncu veselil Daniel Ricciardo z Renaultom. Številnim pastem se morajo izogniti tudi dirkači, predvsem zidovom ob zahrbtnih šikanah – tisti ob zadnji šikani je dobil celo svoje ime: zid prvakov. Leta 1999 so namreč v njem končali Michael Schumacher, Damon Hill in Jacques Villeneuve. Koncentracija dirkačev bo ponovno na preizkušnji, to je še ena steza, ki redko odpušča napake. Max Verstappen je po nočni mori v Monaku dejal, da se je naučil predvsem tega, da se je potrebno izogibati ograjam. Že v Kanadi bomo videli, kako hitro se uči mladi Nizozemec. Tudi on bo imel prihodnji vikend na voljo nov Renaultov motor s približno 40 konjskimi močmi več, kar naj bi Red Bull postavilo vsaj ob bok Ferrariju.

Da si malce odpočijemo od vseh tehničnih podatkov: dirka v Kanadi je zelo priljubljena tudi zaradi odličnega in sproščenega vzdušja. Paddock je povsem drugačen kot na evropskih dirkah, predvsem bolj odprt, saj se dirkači tam ne morejo skrivati po moštvenih bivalnikih. Prostora med garažami in olimpijskim veslaškim kanalom je malo in še pred nekaj leti je vsako moštvo bivalo na nekaj lično urejenih kvadratnih metrih med dvema kontejnerjema. Sicer pa človek ob omembi Kanade pomisli predvsem na hokej, a tudi formula ena je tam neverjetno priljubljena. Domačini v francosko govorečem Montrealu dirko sicer poznajo zgolj pod imenom Grand Prix (ko jim omeniš formulo ena, povečini kar čudno pogledajo). ''Grand Prix du Canada'' je zato tradicionalno ena bolje obiskanih dirk,  čeprav Kanadčani po Jacquesu Villeneuvu več nimajo svojega aduta na stezi. Tudi letos si bo moral vsak izbrati svojega favorita na 70 krogov dolgi dirki, za katero je Pirelli moštvom ponudil mehke, super-mehke in ultra-mehke pnevmatike. Moštva so si rezervirala daleč največ ultra mehkih kompletov pnevmatik, saj sta se prvi dve različici lani izkazali za pretrdi, tako da smo med dirko pri skoraj vseh dirkačih videli le po en postanek.
 
Še vedno pa se najbrž sprašujete, kaj za vraga v napovedniku sedme letošnje dirke počne svizec. Otoček, zgrajen iz 15 milijonov ton skalovja, ki so ga izkopali pri gradnji podzemne železnice, je namreč postal domovanje teh simpatičnih kosmatincev, ki nad dirko niso prav nič navdušeni. Vsako leto jih nekaj nevarno bega tudi po stezi in kakšen je že žalostno končal pod kolesi dirkalnika. Razlika v hitrosti je pač občutna, saj svizec pri najboljši volji v polnem sprintu doseže tam nekje 30 km/h. Držimo pesti, da se jih bodo dirkači letos uspešno izogibali, čeprav bodo osredotočeni na povsem druge stvari. Predvsem za oba Mercedesova kandidata za naslov se začenja zelo pomemben del sezone, v katerem se bo Hamilton skušal še bolj približati moštvenemu kolegu. Po drugi strani Ferrariju že teče voda v grlo, saj ga zdaj napada tudi Red Bull. V Kanadi je tradicionalno močan tudi Williams, vsi ostali so le za število in upajo na dež in kakšen kaotičen razplet dirke. Kvalifikacije tokrat ne bodo tako pomembne kot v Monaku, toliko bolj napeto bo po štartu, ko se bo četica skoraj 1000-konjskih raket skušala čim hitreje izmuzniti skozi zahrbtno kombinacijo levega in desnega zavoja. Prav tam smo v preteklosti videli že vse mogoče izvedbe piruet, lupingov, naskakovanj in drugih akrobacij, ki so se končale z odstopom že po nekaj metrih dirke. Dovolj razlogov torej, da ob začetku evropskega nogometnega prvenstva nekaj časa namenimo tudi formuli ena.