Pravi varnostni avtomobil se je na dirki formule ena prvič pojavil leta 1993, od takrat naprej pa so njegovo uporabo ves čas izboljševali in prilagajali novim varnostnim standardom. Ne glede na vse izboljšave tehnike in uporabe profesionalnega dirkača, pa ima varnostni avtomobil še vedno eno ključno slabost: še vedno je potrebnega kar nekaj časa, preden zapelje na stezo in preden se za njim razvrstijo vsi dirkači. Če kdaj, se je ta slabost pokazala ob tragični nesreči Julesa Bianchija na VN Japonske 2014. Takrat se je FIA odločila za ukrepanje in vsega 26 dni po nesreči so prvič testirali virtualni varnostni avto, s kratico VSC.

Dokončno so novost uvedli v lanski sezoni in zdaj se je že dodobra prijela, predvsem pa se je izkazala za odličen varnostni prijem v primeru kakršnihkoli zapletov na stezi, saj z njim direktor dirke praktično v trenutku, s pritiskom na gumb, upočasni prav vse dirkače na stezi. Kako torej zadeva deluje v praksi?

Direktor dirke Charlie Whiting je torej edini, ki ima pooblastila za uvedbo virtualnega varnostnega avtomobila, takoj po njegovem pritisku na gumb pa se sprožijo številni varnostni mehanizmi, ki dirkača obvestijo o potrebi po zmanjšanju hitrosti. Oznaka VSC se prižge na opozorilnih tablah ob stezi, dirkača obvestijo po radijski zvezi, ključno opozorilo pa se zgodi na volanu vsakega dirkača. Na zaslonu se vsakemu dirkaču izpiše kratica VSC, hkrati pa se prikaže časovni graf, kateremu mora nato dirkač ves čas slediti. Prav ta graf namreč dirkaču prikazuje, kako hitro oziroma počasi mora na posameznem delu steze voziti. Pri VSC-ju namreč ne gre za to, da bi morali dirkači upočasniti na neko določeno hitrost, ampak morajo slediti določenemu časovnemu okvirju, ki se prilagaja vsakemu posameznemu delu steze. Pred dirko v kontrolno enoto vsakega dirkalnika naložijo dva profila VSC-ja, enega za mokro in enega za suho stezo, izbira profila v določenem trenutku pa je avtomatska in dirkač nanjo nima vpliva. Dirkač mora torej le slediti omenjenemu časovnemu profilu, hkrati prilagodi nastavitve motorja na varčni način in skrbi, da se zavore in pnevmatike med počasnejšo vožnjo preveč ne ohladijo.

V primeru prehitre vožnje dirkač na časovnem grafu opazi odmik v pozitivno smer, v primeru prepočasne vožnje pa odmik v negativno smer. Slišati je precej zapleteno, vendar pa dirkačem v resnici ni potrebno ves čas gledati na zaslon na volanu, saj jih na prehitro ali prepočasno vožnjo ves čas opozarja tudi zvočni signal. V primeru prehitre vožnje se frekvenca signala povečuje, v primeru počasnejše pa znižuje – če je dirkač več kot sekundo znotraj določenega časovnega okvira ali zapelje v bokse, ta signal povsem izgine. Potem dirkaču ostane le še čakanje na trenutek, ko se Charlie Whiting odloči za normalno nadaljevanje dirke, kar dirkačem ponovno sporoči s pomočjo zvočnega signala. Najprej jim v slušalke spusti daljši pisk, kar je znak, da se bo dirka za 10 – 15 sekund nadaljevala s polno hitrostjo. Potem sledi drugi pisk, po katerem lahko dirkač spet pritisne na plin in nadaljuje z dirkanjem. Spomnimo se, kako je lani na VN ZDA Daniel Ricciardo pri tem nekoliko zaspal in izgubil mesto proti Nicu Rosbergu.

Na zadnji dirki je torej dirkačem kar precej piskalo po ušesih, še vedno pa ostaja v uporabi tudi klasični varnostni avto, za katerim se je dirka v Monaku tudi začela. Njegovemu vozniku Berndu Maylanderju se za službo vsaj zaenkrat še ni potrebno bati.