Redkokdaj v zgodovini je izbira nekega prizorišča za organizacijo dirke formule ena dvignila toliko prahu, kot prav izbira Bakuja za organizacijo Velike nagrade Evrope. Naj takoj na začetku razčistimo to geografsko dilemo: Baku naj bi strogo geografsko ležal ravno nekje na meji med Evropo in Azijo, a bojda še sami prebivalci ne vedo, kam pravzaprav sodijo. Le politiki te bogate republike v Zakavkazju bi se radi distancirali od svojih sosed (Rusija, Gruzija, Armenija ter Iran) in se na vsak način prestavili na evropski zemljevid. Nenazadnje so že gostili tisti čudni mavrični glasbeni cirkus, lani so organizirali prve evropske igre, zdaj torej prihaja še dirka za Veliko nagrado Evrope. Leta 2020 še evropsko prvenstvo v nogometu.

Azerbajdžan je bogata država, po zaslugi tekočega črnega zlata, seveda. Prav južno od Bakuja so namreč izvrtali sploh prvo naftno vrtino na svetu in še v začetku dvajsetega stoletja je ta nekdanja sovjetska republika zagotavljala kar polovico svetovnih zalog nafte. Tri 190 metrov visoke stolpnice v obliki plamenov so od leta 2013 zaščitni znak razglednic Bakuja, toda lani je ta plamen, ki krasi tudi grb Azerbajdžana, začel počasi usihati, sorazmerno s padanjem cen nafte. Neizbežna inflacija in gospodarska kriza sta pognali celo govorice, da je pod vprašajem tudi dirka formule ena, saj se ta financira skoraj izključno z vladnim denarjem. Toda organizatorjem je vendarle uspelo, pred nami je prva dirka v Bakuju, kakšna bo njena prihodnost, pa bo pokazal čas.

Pustimo politiko in vse polemike okrog VN Evrope ob strani, pred nami je vendarle dirka na zelo zanimivem prizorišču. Prva posebnost Bakuja je zagotovo nadmorska višina, saj gre za največje mesto na svetu, ki leži pod morsko gladino (28 metrov). Za primerjavo – v Mehiki se dirkači povzpnejo krepko nad 2.000 metrov nadmorske višine. Šest kilometrov dolgo ulično stezo v Bakuju je seveda zasnoval Herman Tillke, gre pa za stezo mnogih kontrastov, sestavljeno iz kar 20. zavojev. Na eni strani 2,2 kilometra dolga ravnina mimo promenade ob Kaspijskem morju, na drugi strani neverjetno ozek prehod mimo obzidja starega mestnega jedra in mimo stolpa iz 12. stoletja, ki spada pod Unescovo zaščito.  Na nekaterih odsekih med osmim in dvanajstim zavojem je steza široka vsega 7,6 metra, kar obeta spektakularno kuliso, a postavlja tudi mnoga vprašanja, kako se bo vse skupaj odvijalo ob morebitnih nesrečah. Tam bi lahko videli tudi kakšno prekinitev dirke, še posebej, če so domači varnostniki tako ''usposobljeni'', kot denimo njihovi nekdanji kolegi v Sočiju. Kljub temu gre za najhitrejše ulično dirkališče, simulacije pa kažejo, da naj bi dirkači skoraj natanko 6 kilometrov dolg krog prevozili v minuti in 40. sekundah. S tehničnega vidika je stezo opisal Williamsov Pat Symonds: ''To je nenavadna steza, za simulacije pa smo si morali pomagati bolj z geodetskimi načrti, kot s posnetki same steze. Morda najbolj značilen del te steze je dolgo pospeševanje iz šestnajstega zavoja, kjer bodo dirkači nato vozili s polnim plinom vse do prvega zavoja, pred katerim bodo dosegali 320 km/h. Prvi sektor je sestavljen predvsem iz 90-stopinjskih zavojev, potem pa sledi serija ostrih zavojev, ki si hitro sledijo od 7. do 12. zavoja. Steza se nato odpre, vse do levega 90-stopinjskega zavoja, kateremu sledi dolga ravnina. Prezgodaj je še za vremenske napovedi, vendar pa junija tam temperature po navadi presegajo 25 stopinj Celzija, so pa zabeležili tudi že 39 stopinj. Dežja je tam statistično zelo malo, v junijskem povprečju dežuje le dva dni na mesec. Veselimo se izziva, kljub naprednim simulacijam takšna steza vedno pripravi tudi kakšno presenečenje.''

Dirkači so stezo torej spoznavali predvsem s pomočjo simulatorjev, v živo si jo je največkrat ogledal ambasador Bakuja, Fernando Alonso: ''Konfiguracija steze je zares impresivna mešanica ulične steze in klasičnega dirkališča z visokimi hitrostmi in priložnostmi za prehitevanja. Preizkusil sem jo na simulatorju in moram reči, da je veliko razlogov, zaradi katerih je ta steza edinstvena. Srednjeveški zidovi tik ob novem asfaltu, malo izletnih con, steza v nasprotni smeri urinega kazalca, tako da kaže, da imamo vse sestavite za dramatično in razburljivo dirko,'' pravi Španec, ki je v Kanadi ostal brez točk. McLaren je tam imel največ težav z ogrevanjem pnevmatik na delovno temperaturo, in bržčas bi to znal biti odločilen dejavnik tudi v Bakuju. Dirkači bodo ulice 2-milijonskega mesta napadli predvsem s super-mehkimi in mehkimi pnevmatikam, na voljo pa bodo imeli tudi po en ali največ dva kompleta srednje trdih pnevmatik. 

Po taktični dirki v Kanadi torej prihaja dirka, ki je za vsa moštva in dirkače največja neznanka letošnje sezone. Tudi samozavest dirkačev bo pri drvenju mimo srednjeveških zidov pomemben dejavnik, na tem področju pa ima trenutno največ težav Nico Rosberg, za katerim sta po sanjskem začetku sezone dve katastrofalni dirki. Ob koncu VN Kanade mu je lekcijo odčital tudi Red Bullov najstnik in znova se poraja vprašanje, ali je Rosberg sploh material za svetovnega prvaka. Predvsem pa je vprašanje, kako bo ustavil znova izjemno razpoloženega Hamiltona, ki ne dirka zgolj po navdihu, temveč v slogu največjih šampionov. Ni pa rečeno, da se bo na tej posebni stezi Mercedes sprehodil do zmage, daleč od tega. Ferrari in Red Bull sta se mu nevarno približala in če bosta odpravila še taktične napake in napake pri postankih (Red Bull), potem se nam prihodnji vikend morda obeta tudi kakšno presenečenje. Williams se s svojim ''okornim'' dirkalnikom tu zaradi počasnega srednjega sektorja najbrž ne bo vmešal v boj za najvišja mesta, morda se nova priložnost ponuja Force Indii in McLarnu (za kakšno točko, seveda). Nestrpno torej pričakujemo prvo dirko v deželi ognja, po novem tudi v deželi formule ena.