Mnogi se je še spomnite, morda ste se tudi sami drenjali med množicami na naravnih tribunah in z odprtimi usti opazovali na delu gladiatorje takratnega časa: Villeneuva, Laudo, Hunta… Sredi osemdesetih let pa Senno, Prosta, Mansella… To je bil Österreichring, ozka in surova steza, ki je sledila konfiguraciji gričevnatega terena, praktično brez izletnih con, s povprečno hitrostjo čez 250 km/h. Štartno-ciljna ravnina je bila na istem mestu kot danes, nato pa se je steza na mestu, kjer je zdaj prvi zavoj, nadaljevala v blagi desni zavoj in nato s polnim plinom okrog hriba in se nato priključila današnji stezi v drugem zavoju. Steza se je nato spuščala proti hitremu zavoju Bosch, kjer je danes mnogo počasnejši tretji zavoj.

Dirkanja po tej brutalno hitri stezi se spominja tudi domačin Gerhard Berger: ''Pri pospeševanju proti zavoju Bosch je motor razvil vseh 1400 konjskih moči in še je pospeševal. Imel si občutek, da sediš v raketi.'' Prav 180-stopinjski zavoj Bosch, pred katerim so dirkači dosegli čez 320 km/h, je bil eden najnevarnejših delov steze, saj tam praktično ni bilo izletnih con. Leta 1975 so po smrtni nesreči Američana Marka Donohuea spremenili prvi desni zavoj in tam speljali šikano. ''Lahko spremenite vse steze, le Österreichring pustite pri miru,'' je nekoč dejal Alain Prost. Toda leta 1987 so morali štart zaradi nesreč na ozki štartno-ciljni ravnini (steza je bila tam široka vsega devet metrov) kar trikrat ponoviti, zmagal je Nigel Mansell, to pa je bila tudi zadnja dirka formule ena na tem legendarnem dirkališču.

Ideja za vrnitev formule ena v Avstrijo je vzklila sredi devetdesetih let, s pomočjo novih investitorjev, predvsem telekomunikacijskega giganta A1, pa je nastala mnogo krajša in počasnejša različica dirkališča, klasična stop&go steza, sestavljena v glavnem iz ravnin in počasnih zavojev. Hitri zavoji Österreichringa so bili odrezani, vsa mistika je izginila, nek čar dirke sredi avstrijskega podeželja na skoraj 700 metrih nadmorske višine pa je vendarle ostal. Sedem let je A1-Ring nato gostil formulo ena, Bernie Ecclestone pa pogodbe ni podaljšal, uradno zaradi evropske zakonodaje o prepovedi oglaševanja tobaka, neuradno pa zaradi neatraktivne lokacije dirkališča (z drugimi besedami, Bernijevi eliti se je zdelo za malo, da bi hodili na dirke v nek ''kmečki'' Zeltweg). Nekaj časa je kazalo, da bo Zeltweg oziroma Spielberg, ki je uradni gostitelj dirke, dokončno odšel v dirkaško zgodovino, toda leta 2004 je objekte kupil Dietrich Mateschitz, lastnik Red Bulla, ki je po težkih pogajanjih z okoliškim prebivalstvom in okoljevarstveniki dirkališče prenovil in začela se je zgodba Red Bull Ringa, na katerega se je leta 2014 vrnila tudi formula 1. Avstrijski milijarder hrvaškega porekla (rojen je bil kot Matešič) je blizu naše severne meje tako ponovno obudil pravi dirkaško-adrenalinski raj, vzorčni primer rentabilnega dirkališča 21. stoletja.

Konfiguracija steze je sicer ostala enaka kot pri A1-ringu, zato tudi ni čudno, da je zadnji dve leti tam kraljeval Mercedes, saj sta tam najpomembnejša moč motorja in trakcija, torej oprijem zadnjih pnevmatik pri močnih pospeševanjih. Glede na rezultate zadnjih dveh let je steza bolj pisana na kožo Nicu Rosbergu kot Lewisu Hamiltonu, za povrh pa trenutno vodilni dirkač prvenstva v Avstrijo prihaja z novo dozo samozavesti iz Bakuja. Red Bull Ring je 4,3 kilometra dolga steza, sestavljena iz vsega osmih zavojev (najmanj med vsemi stezami), dirkači pa s polnim plinom prevozijo 63 odstotkov kroga. Tradicionalno močan je tam tudi Williams, v boj za stopničke se lahko vmešata še Ferrari in Force India, medtem ko je za domači Red Bull ravno ta steza ena najbolj neugodnih v celotni sezoni. Renaultov motor še ni na ravni Mercedesovega, predvsem pa se je letos na podobnih dirkališčih že večkrat pokazala kronična težava dirkalnika RB12, slaba trakcija in posledično večja obraba zadnjih pnevmatik. Red Bull mora zato na dirkah večkrat uporabljati trše pnevmatike kot konkurenca. Ko smo že pri pnevmatikah, bodo imela vsa moštva na voljo največ kompletov ultra-mehkih pnevmatik in le nekaj kompletov super-mehkih ter mehkih pnevmatik. Asfalt je gladek, zato imajo dirkači bolj kot s pregrevanjem, težave z ogrevanjem pnevmatik na delovno temperaturo. V času pisanja članka je za konec tedna na avstrijskem Štajerskem napovedano nevihtno vreme z najvišjimi temperaturami okrog 25 stopinj Celzija, zato bodo v pripravi tudi dežne pnevmatike.

Čeprav torej steza ni nek tehnični presežek in ni niti bleda senca nekdanjega Österreichringa, pa s svojo izjemno naravno kuliso in razgibanim terenom kljub vsemu vsebuje nek prepoznavni pečat. Slovencem s svojo bližino ponuja tudi lepo priložnost za ogled dirke v tem naravnem amfiteatru, v katerem boste s tribun in stojišč videli dogajanje na večjem delu steze. Vstopnice so še na voljo, vse ostale, ki boste dirko spremljali od doma, pa vabimo k obisku naše strani, kjer bomo že od četrtka dalje poročali o vsem, kar se bo dogajalo na letošnji Veliki nagradi Avstrije.