Najprej je treba pohvaliti, kako so fantje v Parizu zrisali silhueto – na tipično limuzinsko podobo, ki so jo nekateri mimoidoči celo zaznali kot povečan primerek recimo »štirikrožneža«, so uspeli dodati futurističen in skladen obraz, nič kaj manj izrazit pa ni niti zadek. Je pa treba dodati, da je Talisman prvič štirivratnež, prejšnja Laguna je imela namreč na zadku peta vrata, ki so se odpirala skupaj s šipo. Tudi v primerjavi s tem, kar smo poznali kot Laguna, je zdaj povsem drugačen avto Talisman zrasel za 12 centimetrov na 4,82 metra. No, kakorkoli, Talismana bi prej našli kot derivat večje linije 25 – Safrane – Vel Satis v gosposkem razredu.

Od strehe proti zadku je Talismanova silhueta speljana zelo kupejevsko, kar po eni strani skupaj z visokim nosom in 19-palčnmimi kolesi prinese mogočen in impozanten občutek, da avto celo poseka pet metrov, po drugi strani pa so na ta račun sicer dobili še nekaj prtljažnika, ta meri 608 litrov, veliko prostora pa je tudi pod dnom, je pa zato v notranjosti malce več utesnjenosti kot bi je glede na dimenzije pričakovali, kar smo štirje odrasli med vikendom v Zeltwegu dodobra spoznali. Seveda je Talisman kot limuzina predvsem potovalnik in nekako tudi poslovni avto, medtem ko bo večina posegla po bolj praktičnem Grandtourju.

Notranjost si želi v premium razred, kar kažejo tudi materiali, les, aluminij, usnje na sedežih, le spodnji del trde in generične plastike na armaturki, ki se zaporvh zapelje še ob sredinsko konzolo in tu in tam prav grdo zaškripa, nekako ne sodi v to zgodbo. V oči seveda najprej pade veliki 9-palčni zaslon na sredinski konzoli, pa tudi merilniki pred volanom so razen tistih za vodo in gorivo digitalni. Infotainment je v primerjavi s tistim, ki smo ga lani v Espaceu skoraj linčali, zdaj »uštiman«, zelo verjetno pa je v drobovju tudi novi procesor, ki androidovsko jedro poganja precej hitreje, kar se pozna tudi pri uporabi. Je pa reč do neke mere še vedno nelogična, sploh razlčične nastavitve v menijih se kar porazgubijo v monotoni podobi. Tudi minimalizacija gumbov Talismanu ne gre ravno v prid – nastavljanje temperature klime na gumbih, medtem ko je stopnjo pihanja treba izbrati na zaslonu. Brkljanje po zaslonu je po našem mnenju identično uporabi pametnega mobilnika med vožnjo – vzema preveč pozornosti. Bo pa za tehnogeeke navdušujoče, da si lahko prilagajajo barve, jakost osvetlitve in še marsikaj – Renaultov R-Link dejansko gre po poti »digitalnega« avtomobila – če bi dobili še softver za redizajn merilnikov, pa bi se jim itak zmešalo od sreče.

Usnjena sedeža sta udobna in električno pomična, le premikanje naprej in nazaj rezultira v kar neprijetnem škripanju usnja ob sredinsko konzolo. Ima pa ta najvišji paket tudi ogrevanje, hlajenje in celo masažo v sedežih. Tudi v sredinski konzoli, natančneje med sedežema, je hladilnik za dve pločevinki 0,33.

Sama ergonomija je dobra, tudi stikala in gumbi so v dosegu rok, le privajanje zahteva kak teden ali dva, dovolj prostora za dva velika je tudi zadaj, a le z nekaj odrekanja velikega voznika spredaj – kot rečeno, kupejevska linija kljub dimenzijam pobere nekaj prostora za noge, sploh pri sovozniku. Zdaj pa nekaj pripomb – elektronsko vzmetenje in ostalo nastavljivo drobovje Talismana pozna pet režimov vožnje, ki jih izbiramo s pritiskom na gumb s podobo rožice – odvisno od tega se spreminja tudi barvna podoba in osvetlitev diode na stropu, ki pa je zelo moteča, saj sije tudi vozniku v oči. Reč sicer lahko izklopimo, a se ob ponovnem zagonu resetira. Drugi, malo večji hec pa je bil merilnik za gorivo, ki nam je povzročil težke urice, v 70 kilometrih je s tretjine in dosega čez 250 km padel praktično pod ničlo, čeprav se je potem pri dolivanju pokazalo, da je imel vsaj še 5 litrov vsebine – očitno težave s kalibracijo.

Prav tako ni deloval niti sistem za opozarjanje na mrtvi kot – da ga sploh imamo, se je pokazalo zadnji večer testa, ko je oranžna lučka v ogledalu naenkrat začela kazati na duhove ob cesti. Po dveh kilometrih je spet izginila, od koder je prišla. Verjetno kakšen slab kontakt.

Med asistencami najdemo praktično vse – tudi aktivni tempomat, ki pa zanimivo ne deluje višje od hitrosti 140 km/h, Renault ima za to sicer svoj, precej zanimiv varnostni argument (elektronika naj ne bi bila dovolj hitra pri višjih hitrostih), je pa vsekakor to pri avtomobilih, ki se ga da na srečo izklopiti nekje v nastavitvah.

Tu so še opozarjanje na omejitve, pa samodejno parkiranje, ki potrebuje delno zasedeno parkirišče, pa kar štirje USB-ji (dva spredaj, dva zadaj), kar je v dobi pametnih telefonov vsekakor več kot pohvalno, pa sistem za preprečevanje trka.  Nekaj pripomb bi dali tudi na malce nenatančne karte v navigaciji – ponekod zgrešene omejitve ali »čez 150 metrov zavijte desno«, 10 metrov za križiščem, niso ravno pohvalne reči. Luči imajo LED tehnologijo, spodobno hitre pa so tudi samodejne dolge luči.

Pa še mehanika. Renault že nekaj časa prisega na dizelski downsizing. 1,6-litrski biturbo dCi premore 160 konjičev in kar 370 Nm navora že od zelo nizkih vrtljajev. Povprečna poraba na testu se je gibala pri 6,7 litrih, kar je glede na to, da smo bili v avtomobilu večino časa štirje odrasli Avtomanijaki in kar nekaj prtljage in nismo ravno vozili kot nedeljski vozniki (kar smo avstrijskemu proračunu povrnili s 50 evri), več kot sprejemljivo. Motorju streže dvosklopčna avtomatika s šestimi prestavami, pogrešali pa smo recimo obvolanske lopatke za prestavljanje. Glavni hec so režimi vožnje – za voznike, ki želijo nekaj dinamike, pride v poštev le način Sport, pri Comfortu se menjalnik odziva prepočasi, skupaj s kombinacijo start-stop sistema pa v križiču lahko za speljevanje porabi tudi 2 sekundi, kar ni prijeten občutek. No, ko preklopimo v Sport in nas avto ožari z rdečo svetlobo, se dejansko pokažejo vse te številke iz tehničnih podatkov, do stotice neobremenjen pospeši v 9,7 sekunde, je pa res, da dinamika z vsakim dodatnim potnikom kar občutno izginja – rek »there's no replacement for displacement« ali ni nadomestila za kubike tu še kako pride do izraza. Izvrstne so tudi zavore, pregreti jih ne morete niti do najvišjih hitrosti, biser na ogrlici pa je tudi 4Control, štirikolesni volan, ki zmanjša rajdni krog in tudi v ovinkih pomaga pri boljši stabilnosti in okretnosti. Volan bi lahko prinašal več neposrednih informacij, nismo pa uspeli prebrati vzmetenja – to je tu in tam presneto glasno in trdo, v drugem režimu pa plavajoče. Kar se tiče stabilnosti in lege, pa dvomov ni.

In še cena? 36.490 evrov za osnovo in še 300 evrov za kamero za vzvratno vožnjo in Easy Par Assist, ogrevanje ogledal in sprednje šipe v paketu Winter še dodatnih 300 evrov, 700 evrov pa gre srebrni barvi. 37.790 evrov za celoten paket, želeli bi si le še prestavljanje na volanu in mogoče strešno okno. Cenovno se Talisman tako postavlja ob bok konkurenci in jo opozarja, da je spet tu. Po neuspešni prejšnji Laguni in prezrtem Vel Satisu hvala bogu, skrajni čas za kakovostno, udobno in opazno limuzino iz Francije.