Italijani ji pravijo 'La Pista Magica'. In res je nekaj magičnega na tem dirkališču, ki je bilo zgrajeno leta 1922, v Monzi, kjer danes prebiva nekaj več kot 120.000 ljudi, torej več kot v celotni mariborski občini. Na videz gre za običajno industrijsko mesto v Lombardiji, nič kaj privlačno, a le dokler ne zapeljete skozi obzidje Kraljevega parka, kjer je resnično čutiti neko posebno energijo, ne le ob dirkaških vikendih. Po Brooklandsu in Indianapolisu je bilo to šele tretje namensko dirkališče na svetu, sprva precej drugačno, kot ga poznamo danes. To je bila 10 kilometrov dolga makadamska steza, sestavljena iz dveh delov, prav to soboto pa bo minilo natanko 94 let od njene otvoritve. Tam so dirkali pionirji tega športa, potem je prišla vojna, leta 1954 pa je sledila popolna prenova dirkališča in gradnja spektakularnega ovala, ki se je ohranil še do danes, čeprav so se dirkači formule ena na njem pomerili le štirikrat, v letih 1955, 1956, 1960 in 1961.

80-odstotni naklon

Oval je bil dolg 4,25 kilometra in so ga na omenjenih štirih dirkah kombinirali s 5,75 kilometra dolgo stezo, tako da je bil celoten krog še vedno dolg kar 10 kilometrov. Oba zavoja ovala imata radij 320 metrov, na najstrmejšem delu pa kar 80-stopinjski naklon, ki je dovoljeval hitrosti do 285 km/h. V kombinaciji z grobo površino steze je to povzročalo brutalne obremenitve na vzmetenje in pnevmatike, še dodatna težava pa je bila v tem, da je bilo potrebno najti kompromis med običajnim in ovalnim delom steze. Spomnimo se samo, kakšne težave je imel dobavitelj pnevmatik Michelin s takšnim kompromisom leta 2005 v Indianapolisu, pa tamkajšnji oval z vidika naklona in obremenitev ni niti bleda senca tega v Monzi.

Steza v bližini Milana je tako kmalu zaslovela kot izjemno nevarna, leta 1956 je nekaj dirkačem na ovalu razneslo pnevmatiko in za naslednja tri leta se je formula 1 preselila na krajši krog, mimo ovala, ki je bil preprosto prenevaren. Toda čez tri leta je sledila kontroverzna odločitev, o kateri so še danes deljena mnenja. Leta 1960 je dirka znova potekala po kombinirani stezi, tudi čez oval, teorij, zakaj se je to dejansko zgodilo, pa je več. Še najbolj verjetna je tista, da je vrnitev na oval izsilil Ferrari, ki takrat s spredaj nameščenim motorjem ni več dohajal britanske konkurence z zadaj nameščenim motorjem, prednost je imel le še na dolgih ravninah. Cooper, Lotus in BRM so dirko celo bojkotirali in vsa tri mesta na stopničkah so zasedli dirkači Ferrarija. Na takšni stezi so potem nastopili le še leta 1961, ko so bile hitrosti zaradi spremenjenih pravil glede motorjev nekoliko nižje, dirke so se tokrat udeležili tudi Britanci, a bilo bi bolje, če Velike nagrade Italije 1961 sploh nikdar ne bi bilo.

Ferrarijevega zvezdnika Wolfganga von Tripsa je na ravnini pred Parabolico zaneslo v levo, njegov dirkalnik je katapultiralo na brežino ob stezi, kjer je do smrti pokosil še 15 gledalcev. To je bila ena najbolj tragičnih nesreč v zgodovini tega športa, formula 1 pa nikdar več ni zapeljala na grozljivi oval v Monzi. V šestdesetih letih so na njem organizirali še nekaj turnih dirk, nato pa so dirkanje tam dokončno prepovedali. Ob koncu devetdesetih let so obstajali celo načrti za porušenje tega spomenika dirkaške zgodovine, a je zdrava pamet prevladala in na koncu je bil oval celo deležen nekaterih obnovitvenih del, tako da si ga lahko ogledate še danes.

Rdeče srce

To je bil le kratek izsek iz 94-letne zgodovine dirkališča v Monzi. Danes je steza seveda mnogo bolj varna, dirkači se bodo v nedeljo ob 14:00 pognali mimo ovala proti prvi šikani, pa potem s polnim plinom skozi Curva Grande proti drugi šikani, skozi oba Lesma, pod ovalom proti Variante Ascari in potem še eno dolgo pospeševanje proti sloviti Parabolici, ki pa z asfaltirano izletno cono tudi ni več to, kar je nekoč bila. Kljub temu, Monza ohranja svoj šarm, svojo dušo in prepoznavno konfiguracijo z dolgimi ravninami, kar morajo moštva upoštevati predvsem pri nastavitvah. Po slovesu starega Hockenheima je Monza ostala edina super hitra steza, krilca so nastavljena skoraj povsem položno, zahteva se moč motorja, stabilen dirkalnik pri zaviranju, vožnji skozi šikane in dobro trakcijo, torej oprijem zadnjih pnevmatik pri močnih pospeševanjih. Dirkači imajo Monzo radi, še raje vzdušje, ki ga pripravijo italijanski navijači, kar slikovito opiše Carlos Sainz, dirkač Toro Rossa: ''Ko se približuješ prvemu zavoju, jih vidiš, slišiš in vohaš. Ob stezi se peče na žaru, vsi so tako strastni…  Ko se približuješ prvi šikani, obkrožen z vsemi temi fantastičnimi navijači, s 350 km/h, je to eden najboljših občutkov. Sicer pa je to zahtevna kombinacija zavojev, še posebej v prvem krogu po štartu je tu vedno tesno, pogosto pride do kakšnih zapletov. Tudi pred drugo šikano dosežeš 330 km/h, potem pa je zelo pomembno, kako preskočiš robnike. Sledi eden mojih najljubših delov steze, oba Lesma. V teh dveh zavojih je steza precej nagnjena navznoter, tako da lahko ohraniš veliko hitrosti. Skozi ta dva zavoja greš iz kroga v krog hitreje, saj vsakič pridobiš na samozavesti. Pred osmim zavojem spet pospešiš do 340 km/h, kar dokazuje, kako neverjetno hitra je ta steza. Tudi šikana Ascari mi je zelo všeč, prevoziš jo v četrti prestavi, veliko hitreje, kot pričakuješ na ogledu steze. Tudi tu je pomembna vožnja čez robnike. Spet sledi zelo dolga in hitra ravnina, potem pa enajsti zavoj, ki je v zadnjih letih izgubil velik del čara. Včasih je bila tam peščena izletna cona in je bil zavoj veliko večji izziv. Zdaj je izletna cona asfaltirana in lahko tam vsakdo pelje hitro. Res škoda, da so se odločili tako,'' pravi španski dirkač. Ob tem naj dodamo, da so se že pojavili predlogi, da bi z izletne cone ob Parabolici odstranili asfalt in ji vrnili nekdanji čar.

S tekmovalnega vidika nas bosta letos zanimali predvsem dve zgodbi. Najprej dvoboj za naslov svetovnega prvaka med Hamiltonom in Rosbergom, ki se je v Spaju v točkovnem smislu zopet nekoliko zbližal, a se je Hamilton tudi osvobodil bremena tehničnih okvar z začetka sezone, tako da si je na prostih treningih odprl kar tri nove pogonske enote in lahko zdaj do konca sezone pritiska na polno. Za povrh je na vrsti dirka, kjer je v zadnjih dveh letih stal na najvišji stopnički in njegov edini cilj ta vikend bo tretja zaporedna zmaga. Druga zgodba je še vedno vrela juha – troboj med dirkačema Ferrarija in Maxom Verstappnom. Zapletlo se je v La Sourcu, nadaljevalo na ravnini Kemmel in kasneje po dirki z vročimi besedami, predvsem iz ust mladega Verstappna. Se bo nadaljevalo že v prvi šikani v Monzi? Razlogov za ogled dirke je torej več kot dovolj.