O znamenitem premikanju avtomobila na drugo parkirno mesto in potovanju od policaja do policaja in z nasveti, da naj gremo levo, smo večini naših bralcev že kdaj povedali zgodbo. A Belgija 2016 ima nov zaplet.

Tokrat nam avtomobila sicer niso premikali, se pa tudi sami nismo premaknili nikamor. Gre pa takole.

Naša italijanska kolegica in sodelavka Chiara je bila letos naša gostja v znameniti Comentattorejevi hiši na hribčku nad Eau Rougem. In ker je pač pupa v Liege priletela z letalom iz Milana, je bila tudi naša sopotnica. Logično se je zdelo, da jo bomo po dirki v nedeljo brez težav dostavili na železniško postajo v bližnji Verviers, od koder bi z vlakom šla do Charleroija in od tam z letalom v Milano. Skratka, preračunano z uro rezerve in pol sva s Chiaro štartala nekaj pred šesto z dirkališča, ki se je zdelo že zelo prazno. Do mesteca severno od Spaja je dobrih 15 kilometrov avtoceste ali 20 km lokalnih cest. A vsako upanje, da bova po balkanski improvizacijski maniri uspela po lokalnih cestah pasti mimo vsake gneče, se je končalo že po 500 metrih. Ob potoku Eau Rouge, kjer se je natanko pred 16 leti končal prvi del grozljivke, sva padla v kolono Nizozemcev, ki so se počasi valili proti avtocesti - več kot dve uri po koncu dirke. Namesto v kilometrih, sva pot na minuto merila v sto metrih. In hitro je postalo jasno, da je koridor zaprt – belgijski policisti ne poznajo in niti ne razumejo balkanske mentalitete. Vsaka prošnja, da bi na nekaj križiščih šla v drugo smer, kazanje na oznako Press in akreditacije in »gospod, mučo mudi nama« v francoščini, niso zalegle.

Zabiti kot...

Za belgijske policiste hitro postane jasno, da imajo kolektivno zavest. We are Borg! Če jim šef reče, da se pomečejo skozi okno, se bodo. No, dejansko jih razumeš – v tako urejenem okolju, kot je Belgija, pač vse poteka brez hektike in v miru in balkansko pojmovanje improvizacije, hvatanje krivin in podobno, pa čeprav je vse skupaj logično in pametno, za te gospode in gospodične predstavlja nepojmljiv presedan. Red je red.

Nizozemce na jug!

PO dveh kilometrih naju je policistka usmerila desno proti jugu – proti Luxemburgu in Nemčiji, skupaj s celotno kolono Nizozemcev. Dežela pod morjem je levo in ne desno, to je jasno tudi brez karte.

Dobrih 20 metrov, pa bi bila na prazni cesti proti Verviersu, medtem ko je pogled na desno kazal nepregledno kolono rumenih tablic na poti nekam proti jugu in ne domov na Nizozemsko. Podvoz pod avtocesto pred tem je razkril, da stoji praktično vse v smeri Nizozemske. Max, Max, kaj je tebe bilo treba v F1. Gospodična policistka si ni dala reči, da bi naju spustila na prazno cesto. Z brskanjem po precej duhamorni navigaciji naše Zvezdice, sva uspela najti nek odcep, ki se je končal za hrbtom te policajke, le da ni kazalo, da gre za poljsko pot, komajda primenro za traktorje. A skupaj s Holanderjem z XC90 smo pogumno zapeljali v neznane trave Ardenov in po dveh minutah smo bili točno 20 metrov za hrbtom tete policistke. Potrobim, pogleda in ji ni nič jasno, a ne odreagira. Ona usmerja naprej Nizozemce proti jugu.

Od tu naprej je šlo relativno hitro in naslednjih 10 metrov po lokalnih cestah naju je pripeljalo direktno na vpadnico v Verviers, kjer je bila spet kolona, brez razloga. Zavijanje v desno pri policaju 200 metrov naprej je bilo tako kot večina takih v Belgiji. Lahko boste stali v koloni več 10 avtov pred križiščem, da boste ugotovili, da si vsak za zavijanje vzame neznansko veliko časa. Za nas, Balkance, nepojmljivo. Pred tem križiščem sva naletela na prvega »inteligentnega« policaja, ki je razumel, da iščeva »gare, železniško postajo« in brez težav sva prečkala dolgo kolono Nizozemcev, ki so se tudi skozi to mestece valili do avtoceste in po nekaj tavanja prišla naravnost pred železniško postajo.

Počakajte, gospod!

Chiara se poslovi in ulovi vsaj četrti vlak, potem ko sva tri zamudila, pritisnem zapiranje prtljažnika, odpeljem nazaj po klancu navzgor, nakar slišim kričanje »arreter, monsieur, arreter....«. To, da tako jasno slišite glas, ki vas ustavlja, človeku hitro pove, da je nekaj odprtega – še več, po klancu sem trosil vsebino prtljažnika, ker se vrata niso zaprla.

Ustavim, preklinjam, saj sem bil odsoten z dirkališča že skoraj dve uri, dela pa še veliko, ko k meni, ki stojim sredi ceste, pristopi »domačin« z dolgo brado, olivne poti in kratkih hlačnic. Skratka, tak, ki se po večini paranoikov, vsaj trikrat na dan vrže v zrak. »Ne skrbite, gospod,« mi pomaga pobirati razletene papirje in še nekaj orodja, ko spraviva reči v avto, se mirno usede nazaj na klopco in debatira z drugim, originalnim domačinom. Pomaham in priletim nazaj na avtocesto, ki je v smeri proti dirkališču prazna.

Vse zaprto!

A to še ne pomeni, da izvozi na stezo, bogve zakaj, niso blokirani s stožci. Glavni za Franchorchamps – zaprt. To pomeni, da moram skoraj do našega mesteca, Malmedyja. Na srečo vidim na drugi strani našo slavno bližnjico za Press, ki gre skozi rampo na počivališču. Priletim v Malmedy in skušam prepričati policista, da me spusti en kilometer po stari stezi proti dirkališču. Enkrat lahko ugibate njegov odgovor in odločenost, mi pa svetuje, da grem obrnit kar v mestece. Iz ušes mi bliska para, ekipa me čaka v paddocku, jaz pa spet v smeri proti Verviersu, le da po avtocesti, naravnost v katastrofo. Bliža se počivališče in bližnjica, ki pa se skriva za – stožci. Ne grem še enkrat proti Verviersu v zastoj. Obvozim stožce in se počasi bližam koncu počivališča, kjer me čakajo štirje policaji, eden s šmajserjem in samo to mi še manjka, da me ustrelijo kot potencialnega terorista. Počasi pripeljem do njih in povem v svoji kvazi francoščini z angleškimi izravnavami, da sem novinar, da se mi mudi, da moram biti do osmih nazaj v press centru, da poberem reči, če ne bom spal zunaj – seveda priročna balkanska laž. Ampak mladi policist mi reče, »Gospod, zaprto je.«.

Kako zaprto, če vidim, da je rampa odprta. »Gospod, ne gre, ker je zaprto.« Pa kdo je tu nor, ura deset do osmih, nikjer nobenega, in dirkališče že praktično prazno...

»Pa če je odprto,« pokažem na rampo. Reče policist, gospod, zaprto je, kako ste pripeljali na počivališče, če so tam stožci. Hja, na Balkanu malo vmes zapeljemo, pa gre. Pove, da se lahko vrnem edino na avtocestu. Mi poči film in rečem »Gospod policist, jaz se bom zdaj tu peljal desno do paddocka, ja, vi pa potem tudi če pridete za mano in me peljete v Liege v zapor, ampak jaz grem tu desno.« Nakar pristopi najstarejši policist in mlademu reče: »pa pusti človeka, kaj ne vidiš, da ima neko težavo za rešit,« in potem se dejansko zgodi čudež.

Rumennigeiz Belgije

Z nekaj rally vložki pridrvim direktno pred cesto, na kateri sva s Chiaro začela agonijo tri ure in 30 km prej. In mimo Rummennigeja – to pa je petkova zgodba, ko smo prav tako čakali 20 minut, ker je nek domačin z bundesliga frizuro nemške nogometne legende navijače vabil na parking na svojem vrtu. 100 avtov pozneje in 20 minut dejanskih razlogov za zastoj ni bilo nikakršnih. Razumi te Belgijce, če moreš. Končno pridrvim v paddock in to kar direktno pod stezo do boksov, ker pač je sistem kontrole razpadel že davno. Tam s cviljenjem z gumami na smrt prestrašim našega medvedka Pata, ki čaka, da s šefom Bociannijem odpeljeta za Pariz (Visoki živini FIA za medije). Paddock je praktično razmontiran, sam pa s pritiskom 200 slalomiram med delavci, viličarji in potencialnimi deli Red Bullovega motorhoma, ki mi bi lahko prileteli na glavo.

Videk in Miki kadita na balkonu, ko prišibam in poberemo reči, da se čimprej spokamo iz teh pretirano organiziranih rovt. Tudi pot k hiši, ki jo imamo za ultimativno iznajdljivost in bližnjico, je vzela 10 minut čakanja v koloni Nizozemcev, ki so prav tako kot mi Balkanci, vklopili improvizacijski mode po skritih cesticah Ardenov. Le da so potem zavijali levo proti severu, vsak pa si je vzel vsaj minutko, razen enega od njih, ki mu je popito pivo zavdalo objemanje in žegnanje neke garaže ob cesti.

Skratka, Belgija ne bi bila Belgija, če ne bi bila proti vsakršnemu improviziranju. 20 % policajev ima nekaj logike, ostali so droni brez pameti. Samo nekaj dni pozneje, Avtomanijin Away Team B v Monzi čaka ob novem kaosu, tokrat so uspeli pomešati akreditacije, ni parkirišč in nekatere ideje, kako rešiti težave, so skregane z neumnostjo, kaj šele s pametjo, a o tem kdaj drugič.