Četrtek - Dolga pot na severovzhod

Ročna nastavitev sedeža, električnih ogledal in sva šla. Pravzaprav sva se skoraj neslišno zapeljala z dvorišča Renaultovega salona na ljubljanskem Viču in se vključila v gost promet na Tržaški. Navsezadnje se je bližal "rush hour". Digitalni prikazovalnik dosega je v štartu kazal 125 kilometrov, zato sva natuhtala dva postanka do 160 kilometrov oddaljenega cilja v Prlekiji, že na ljubljanski obvoznici pa je postalo jasno, da vožnja s hitrostjo, ki je še dovoljena na avtocesti, odpade. Marko je zato raje vključil način Eco, ki uravnava tudi delovanje klimatske naprave (beri: zmanjša njeno moč) in se pospravil v var(č)no zavetrje bolgarskega tovornjaka pred sabo.

Hitrosti do 90 km/h so mi pisane na kožo, višje sicer gre, a na rovaš hitrega upadanja nivoja življenjskega soka in vrednosti na levi strani digitalnega prikazovalnika instrumentov, ki temelji na tehnologiji TFT (Thin Film Transistor) in jo je mogoče prilagajati glede na voznikove potrebe in njegovo radovednost. Mimo Lukovice se je digitalni prikazovalnik spustil pod sto kilometrov dosega, pred nama pa je bil vzpon na Trojane, ki je seveda zahteval svoj davek, a Lopata se je še vedno zdela na dosegu roke, zato tokrat nisva preizkusila polnilne postaje na lukoviški obavtocestni postojanki.

Po prihodu na bencinski servis v kraju, ki velja za kovnico slovenskih olimpijskih medalj v judu, je sledilo skoraj že nujno polnjenje. Naj vam na kratko opišem postopek, ki ni tako zelo drugačen od tistega pri avtomobilih, ki jih poganja bencin ali dizel, le da se je tukaj najprej potrebno prijaviti s kartico, izbrati ustrezen način polnjenja (v mojem primeru je to Cameleon), s pomočjo prostoročne kartice odkleniti značko na mojem nosu, jo odpreti in vtikač polnilnika vtakniti v vtičnico). Voila, in polnjenje se začne. Marko je v času mojega polnjenja (bilo je kakih dvajset minut) popil kavo in prebral časopis, baterija se je v tem času napolnila na 80 odstotkov, kar je zadoščalo za novih 100 kilometrov dosega, vajo pa sva ponovila še v Tepanju, kjer je Marko že nekaj bentil o tem, da so pri električnih avtomobilih kadilci v prednosti, saj je postanek za kavo in cigaret na taki poti vsaj nekajkrat čista nuja.

Ko sva prispela do njegovega domovanja v Prlekiji, sem bila potrebna novega polnjenja. S pomočjo kabla Flexicharger zadeva ne gre tako hitro kot pri hitrih polnilnicah, zato me je Marko zvečer priključil na domače električno omrežje (uradno je sicer potrebna instalacija posebne opreme, ki zagotavlja maksimalen izkoristek in varnost), na izbiro pa je tudi polnilna postaja Wallbox, ki vam jo prav tako postavi pooblaščeni monter. V prvem primeru so moje baterije polne po desetih urah polnjenja, v primeru polnilne postaje Wallbox pa čas polnjenja zmanjša tudi za več kot polovico.

Petek - Idealno v službo in nazaj

Naslednje jutro sva se odpravila do njegovega deset kilometrov oddaljenega delovnega mesta, kar je bila zame mala malica. Navsezadnje je doseg 120 kilometrov bistveno daljši od običajne dolžine poti povprečnega slovenskega delavca. Moje električno srce, ki zmore največjo moč 65 kW in 220 Nm največjega navora, se dobro znajde predvsem v semaforiziranih križiščih, pa tudi na cestah, ki vodijo skozi naselja, saj zaradi regeneracije vseeno uspem ohraniti dobršen kos energijske pogače. Kljub vsemu me je Marko pred spanjem ponovno priključil na elektriko, saj naju je naslednji dan čakala poroka.

Sobota - Poročni dan

Pa ne najina, da me ne bo kdo narobe razumel. Vožnja v konvoju od nevestine hiše, pa do magistrata, v cerkev in na koncu do gostišča, je bila ponovno pisana meni na kožo, Markovi sopotnici pa sta bili zadovoljni z mojo sposobnostjo ohlajanja potniške kabine, prostornostjo na zadnji klopi in infotainment sistemom R-Link, za katerega sta zatrdili, da je podoben uporabi pametnega mobilnika. No, če to ni kompliment…

Nedelja - Lenarjenje

Nedeljsko dopoldne je minilo v lenobnem duhu, zato sem ga preživela parkirana v senci mogočne jablane. Popoldne smo si privoščili le kratek izlet do bližnjega slaščičarja, ko je še posebej prav prišla funkcija nastavitve želene temperature notranjosti med polnjenjem. Prva osvežitev je bila že sedenje v ohlajenem avtomobilu sredi vročega popoldneva.

Ponedeljek - Murphyjev zakon

So dnevi, ko pride na račun slavni dobri Murphy, in ta ponedeljek je bil tak dan. Zaradi komunikacijskega šuma sva se z Markom odpravila v Ljubljano, saj je bil "majster"prepričan, da je najinega druženja konec. V podobni maniri kot iz Ljubljane, sva s taktiko dveh postankov prispela v prestolnico, kjer so naju obvestili, da se lahko druživa še do četrtka. Skupaj z malce nejevoljnim voznikom sva se odpravila nazaj proti severovzhodu države in do cilja ponovno planirala dva postanka. Prvega v Lukovici, drugega v Tepanjah. Težave so se začele, ko polnilna postaja v Lukovici ni prepoznala polnilne kartice, linija za prijavo napak pa je tudi po desetih minutah čakanja še vedno predvajala glasbo s telefonske tajnice. V nobeno pomoč nama ni bil niti uslužbenec na bencinskem servisu, ki ni imel niti pravih informacij glede same uporabe polnilne postaje, krivdo za nastalo situacijo pa je hotel prevaliti kar na Renault. Po nakupu predplačniške polnilne kartice, je zatrdil, da je z njo mogoče baterije polniti trikrat, kar se je izkazalo za debelo laž, saj za 10 evrov na ta način lahko polnite samo enkrat. Zadeva ni bila urejena niti do takrat, ko sva se ustavila na drugem načrtovanem postanku v Tepanjah, se je pa Marko tam zapletel v pogovor z dvema Romunoma, ki ju je zanimalo, kolikšen je moj doseg in kaj me pravzaprav poganja.

Ker med čakanjem name ni imel boljšega dela, jima je v podrti italijanščini razlagal o mojih litij-ionskih baterijah zmogljivosti 22 kWh, da imam 1-stopenjski samodejni menjalnik, da tehtam skoraj tono in pol in da sem pravzaprav futuristična različica prejšnje generacije Clia. Dejal je tudi, da če se z mano vozi normalno, porabim okoli 14 kWh na sto kilometrov in da so moji pospeški do 50 km/h precej impozantni.

Torek - Kupiti ali najeti?

Vsi, s katerimi se je Marko pogovarjal, so pohvalili mojo zunanjost, še posebej zaradi modrih žarometov in zanimive zasnove zadnjih vrat, ki imajo kljuke skrite v c-stebričku. Za precej dobre bolje je poskrbel tudi podatek o moji ceni, ki z upoštevanjem subvencije v primeru osnovnega modela ne presega petnajstih tisočakov in pol, za opremo Intens, v kateri je tudi že omenjeni infotainment sistem R-Link, kamera za pomoč pri vzvratni vožnji in brisalniki s tipalom za dež, pa velja 1.800 evrov doplačila. Manj navdušenja je bilo nad najemnino za baterije, ki v primeru vsaj triletnega najema velja vsaj 79 evrov (če prevozite manj kot 12.500 kilometrov letno) in največ 102 evra, če prevozite vsaj 20.000 kilometrov letno. Večina jih je nestrinjanje utemeljila z dejstvom, da bi na ta način že v štartu plačali dva rezervoarja goriva in da električna energija za prevoze prej ali slej ne bo tako poceni kot doslej. Marko jih je prepričeval, da je takšen sistem najboljši z vidika varnosti (originalni rezervni deli), učinkovitosti (brezplačna menjava baterije v primeru upada zmogljivosti) in zanesljivosti (v primeru, da ostane brez električne energije na poti, lahko pokliče na Renault in njegova služba ga brezplačno "prišlepa" do prve hitre polnilne postaje), a večina jih je vztrajala pri svojem.

Sreda - Ni vsaka polnilna postaja hitra

Predzadnji dan najinega druženja sva izkoristila za izlet v nakupovalno središče v Mariboru, kjer imajo tudi polnilno mesto zame. Morda sva oba pričakovala preveč, a izkazalo se je, da gre za običajno vtičnico, je pa res, da je tudi tam polnjenje brezplačno, le pri informacijah se je potrebno najaviti. Po kaki uri nakupovanja, ko je Marko vso blago brez težav pospravil v prtljažnik, sva se odpravila nazaj proti domu in se ustavila še na hitri polnilni postaji na počivališču Dravsko polje, kjer je sistem po dnevu nedelovanja ponovno prepoznal polnilno kartico. Proti domu sva zavila še na zavito podeželjsko cesto, kjer je Marko moje vozne sposobnosti komentiral kot solidne, a s premalo povratnimi informacijami krmilnega sistema, nekaj malega težav pa imam bojda tudi s težo. Ne, nisem debela!

Četrtek - Električni avtomobili vse bolj postajajo mainstream

Tako je minil teden dni najinega druženja, v katerem je Marko spoznal, da počasi prihaja čas za električne avtomobile. Nelagodnost glede dosega so je počasi pričela spreminjati v temeljitejšo organizacijo posamezne poti in hitrejši odhod od doma, skrb za polnjenje ponoči, izogibanje res dolgim potem, kjer še vedno ne blestim, vse ostalo pa ostaja (skoraj) enako, kot pri avtomobilih, ki se polnijo na glavni prometnici bencinskega servisa.