Na plastičnem prekrivalu Vitarinega srca se šopiri ime Boosterjet, ki je sinonim za Suzukijevo novo družino tri- in štirivaljnikov z neposrednim vbrizgom goriva. 1,4-litrski prisilno polnjen štirivaljnik največje moči 103 kW (140 KM) v testnem primerku je prijetno presenečenje, saj ima dvakrat več navora kot sicer prostorninsko večji, a hkrati za dvajset konjičev šibkejši 1,6-litrski bencinski atmosferski agregat. Pomen širokega območja vrtljajev (med 1.500 in 4.000/min), ki omogoča operiranje z 220 Nm navora, kar je tudi maksimalna vrednost, pride do izraza predvsem pri uporabi možnosti, ki jih ponuja štirikolesni pogon All Grip.

S štirimi načini nad različne situacije na cesti

Pri slednjem se v različnih voznih razmerah voznik zanese na štiri nastavitve, med katerimi lahko izbira s pomočjo vrtljivega gumba na dnu sredinske konzole. Ob samodejnem načinu, ki zadnji kolesni par v akcijo vključi le ob zdrsu sprednjega para, lahko bolj dinamični vozniki izberejo način Sport, v katerem je ob boljši odzivnosti stopalke za plin in prestavljanja sicer dovolj suverenega 6-stopenjskega samodejnega menjalnika v višjih vrtljajih mogoče zaznati tudi nekoliko drugačno poseganje sistema za nadzor stabilnosti in štirikolesnega pogona. Prilagoditev na zimske razmere omogoča način Snow, dodaten gumb pa je namenjen zapori sredinskega diferenciala. Možnost, ki je v segmentu kompaktnih SUV-jev prej pobožna želja kot del serijske opreme.

S kot športnost

Pri Suzukiju športnost (logično) označujejo s črko S, pa čeprav gre v Vitarinem primeru predvsem za vizualne elemente, kot sta stopalki iz aluminija, 17-palčna lita platišča v črni barvi ali všečna spremenjena masko hladilnika s vzdolžnimi režami. Pa vendar se je z Vitaro mogoče voziti tudi dinamično, sploh zato, ker je krmilni mehanizem natančen in dovolj odziven, vzmetenje pa uravnoteženo do te mere, da zagotavlja stabilnost pri višjih hitrostih in zadovoljivo raven udobja na neutrjenih terenih.

Vse, kar imajo veliki

Med prijetna presenečenja lahko uvrstimo tudi širok nabor sistemov aktivne in pasivne varnosti, kot sta npr. samodejno zaviranje pred oviro ali aktivni tempomat. Prvi sistem jemlje svoje poslanstvo preveč resno, saj je na testu nekajkrat z zvočnim signalom opozoril na možnost naleta, ko je bila sama situacija popolnoma pod voznikovo kontrolo. Aktivni tempomat sicer solidno opravlja svoje delo, malce moteče je le občasno sunkovito pospeševanje in zaviranje, kadar vozni pas menja vozilo spredaj. Tudi sicer je voznikov delovni prostor dobro zasnovan in zagotavlja hiter dostop do vseh najpomembnejših stikal in ročic. Pohvaliti velja tudi zasnovo in enostavno uporabo infotainment sistema, vključno z drsno površino za nastavitev glasnosti. Enostavna, a učinkovita rešitev. Kakovost izdelave je na zavidljivi ravni, le materiali na armaturni plošči, ki jo povečini sestavlja trda plastika, bi lahko bili bolj žlahtni.

Suverena in za dostopno ceno

Ko potegnemo črto, je veliko bolj od plastike na armaturni plošči pomembna praktičnost in uporabnost samega avtomobila in v teh kategorijah Vitara naravnost blesti. Ne samo zaradi zmerne porabe goriva (na testu 7,3 l/100 km) in suverenega pogonskega sklopa, temveč tudi zaradi dostopne cene. Le-te se začnejo pod petnajstimi tisočaki, polno opremljen model z oznako S, ki smo ga gostili na testu, pa vas bo veljal 22.100 evrov, kar je še vedno tisočaka ali dva pod primerljivo konkurenco iz Rüsselsheima ali Mlade Boleslave.