Flavio Britaore ni nekdo. Ko menedžer pri Benettonu in Renaultu je Michaela Schumacherja in Fernanda Alonsa okronal za svetovna prvaka. Njegove besede imajo še vedno veliko težo. V pogledu na Ferrari, Italijan že dlje časa pridiga: "Težko je zmagovati v formuli ena. Ferrari ne potrebuje nove šefe, teh imajo na pretek. Postati morajo internacionalni. Skrajni čas, da v Angliji odprejo tehnični center. Če želiš pridelovati šampanjec, je pametneje, da si v Franciji. Če želiš prodajati pršut, potem potrebuješ sedež v Parmi. Če pa se ukvarjaš s formulo ena, potem moraš biti v Angliji."

Briatore še doda: "Sergio Marchionne je zelo entuziastičen, to je tudi dokazal. Ampak on verjame, da vsakdo dela boljše, samo ker je tak povedal predsednik. Marchionne ni strokovnjak na področju formule ena. Težko je pripeljati ljudi v Italijo. Maranello ni kraj, o katerem bi sanjali Britanci. V formuli ena se čudeži ne dogajajo. Potrebna je kreativnost, domiselnost, potrebno so nadarjeni ljudje. V Angliji se v krogu 60 kilometrov nahaja devet ekip in Maranello je oddaljen od tega središča in zato plačujejo svojo ceno."

Ferrari je že večkrat poskušal delovati z zunanjim centrom v Angliji. Toda novi predsednik Ferrarije je letos spomladi dal vedeti: Ponovnega poskusa ne bomo doživeli. Ferraro je na vse pretege poskušal v Maranello pripeljati Red Bullovega oblikovalca Adriana Neweya, toda rdečim bikom je uspelo, da je ostal v okraju Milton Keynesa. Ali so pri Ferrariju pri ponudbi navedli, da bi lahko Britanec ostal v domačem okraju, tega ne vemo. Vsekakor pa je to mogoče, kajti obstajajo tudi precedenčni primeri. Tehnični center Ferrarija v Veliki Britaniji bi nudil tudi prednosti, saj bi lahko v ekipo pripeljali dobre tehnike, ki bi želeli delati za Ferrari, vendar se ne bi, zaradi družinskih in drugih razlogov, selili v Italijo. Natanko tako, kot pravi Flavio Briatore.

Poskusi v preteklosti niso bili vedno uspešni. McLarnov oblikovalec John Barnard je prejemal dva milijona letne plače (takrat je bila to najboljša plača kakšnega tehnika) in od leta 1987 je vodil oblikovalsko pisarno v Angliji, ki se je imenovala Ferrari Guildford Technical Office, na kratko Ferrari GTO. Tam je nastal tudi prvi polavtomastki menjalnik za Ferrari, ko so dirkači prestavljali z ročicami ob volanu in ne več s klasično prestavno ročico. Leta 1972 je Ferrari zabredel v tako globoko krizo, da so v Angliji naročili celo izdelavo šasije – Ferrarija 312B3. Za mnoge Italijane to ni bilo sprejemljivo.

In tako pristanemo pri današnjem predsedniku Ferrarija Sergiu Marchionneju. Italijan, kanadskih korenin, je na začetku letošnjega leta v okviru prireditve Detroit Motorshow poudaril nekaj, kar pa ni povezano le s formulo ena: "Ferrari, to je Italija in te ekskluzivnosti se ne bomo dotikali. Ferrari mora biti izdelan v Italiji, vse drugi bi bilo bogokletno dejanje."

Sedaj pa se je oglasil tudi Piero Ferrari, sin legendarnega ustanovitelja poskočnega konjička iz Maranella Enza Ferrarija, ki je za italijanskega novinarja Lea Turrinija povedal: "Nikoli ni lahko voditi dirkalno moštvo z okrog 1.000 strokovnimi ljudmi. Obstajale so organizacijske težave, toda sedaj smo na pravi poti," je zapisal Turrini v svojem blogu Profondo Rosso.

Pierro Ferrari je še povedal: "Moja največja napaka se imenuje John Barnard. Jaz sem bil tisti, ki je pregovoril mojega očeta, da pod okrilje ekipe vzamemo tega Britanca. Verjel sem, da potrebujemo izjemnega strokovnjaka iz Anglije. Toda Barnard se nikoli ni mogel prilagoditi naši kulturi, šlo je za nepojmljivo napako, katero še danes obžalujem. Zato lahko povem, da sem v celoti na strani Marchionneja, ki pravi, da se moramo sami vrniti na zmagovita pota. Pač brez genov, ki niso združljivi z našimi."