Komaj se Ferrari vrne med ekipe, ki so sposobne zmagovati, že ga konkurenca dvakrat dobro pogleda. Novi Ferrari SF70H je vseznalec. Je hiter v vročini in mrazu, na trdih in mehkih pnevmatikah, v počasnih in hitrih zavojih. In že se postavljajo vprašanja: Kako je to mogoče?

Šef ekipe Mercedes Toto Wolff je bil navdušen na lego Ferrarija v hitrih zavojih številka 7 in 8 dirkališča v Šanghaju. "Dirkača samo enkrat zavijeta in dirkalnik leži kot na tračnicah in gre skozi zavoj brez trzanja." Danielu Ricciardu pa je padlo v oči: "Ferrarija pri izhodu iz zavojev pogosto ne gresta do roba steze. To pomeni, da imajo še rezerve."

Prve govorice so se pojavile že na zimskih testiranjih. Ko je Ferrari na dno dirkalnika namestil 2 metra dolg karbonski trak s temperaturnimi tipali, je konkurenca postala pozorna. Po šestih dneh se je karbonska tekstura znova pokazala brez tega traku. Še do danes nihče ne ve, kaj je tičalo v ozadju tega traku.

Konkurenčne ekipe so kljub temu pridno fotografirale, tudi na stezi. Na njih naj bi bilo videti, kako se je dno dirkalnika na straneh upognilo navzdol in posledično s tem tvorilo nekakšen tunel do površine steze. To bi lahko pomagalo, da se prepreči, da pretok zraka pod dirkalnikom ne uhaja navzven. Toda fotografije še kažejo več. Domnevno naj bi se pri visokih hitrostih nazaj upogibalo tudi zadnje krilce vključno z difuzorjem. Na ta način lahko dosežejo višjo hitrost, brez da bi zaradi tega v zavojih izgubljali podtlak.

V Šanghaju so nekatere ekipe dobile potrdilo svojega suma. Nek inženir je kolegom iz auto motor und sport povedal: "Obstajajo počasni posnetki Raikkonena na treningu, pri katerem se je dno zares na straneh upognilo navzdol."

Toda ta učinek ni nastopil na celotni širini. FIA togost dna dirkalnika meri na dveh točkah. Spredaj na kadi in na robovih tik pred zadnjimi kolesi. Ta test je Ferrari prestal brez težave. Toda to upogibanje dna je bilo opazovano le na področju do približno 20-ih centimetrov pred zadnjimi kolesi. Toda dno Ferrarijevega dirkalnika SF70H se lahko pohvali še z eno posebnostjo. Ta je sicer sestavljena iz enega kosa, toda iz ptičje perspektive je videti tako, kot da bi bila razdeljena v tri posamezne segmente. Srednji segment je v primerjavi z ostalima dvema nekoliko povzdignjen. Tam so nameščeni tudi senzorji, s katerimi se meri temperatura zadnjih pnevmatik.

Sedaj vsi ugibajo, kaj se skriva za to pogruntavščino. Seveda so fantazije brezmejne. Ali morda Ferrari na tem področju namešča balast? Ali so ti segmenti iz različnih karbonskih struktur? Ali so v notranjosti teh izboklin nameščeni vodi? Vohunske fotografije konkurenčnih ekip iz Ferrarijeve garaže do sedaj niso pokazale nič sumljivega. Očitno v te izbokline dna dirkalnika niso nameščeni nobeni tujki.

Nasprotniki Ferrarija prav tako trdijo, da se zadnje krilce in difuzor pri visokih hitrostih upogneta, nekateri trdijo celo preklopita, nazaj. To seveda zmanjša zračni upor in skrbi za boljšo najvišjo hitrost. Na dirki je dirkalnik Mercedesa in Ferrarija na ravninah ločilo le 0,9 km/h. Tudi za to teorijo imajo tehniki konkurence svoje indice. Čudijo se, zakaj ima Ferrari kot edini dirkalnik dve opori na zadnjem krilcu. Iz vidika aerodinamike to ni smiselno. "Vsaka opora moti pretok zraka. Če ima dve, potem to motenje pretoka samo podvojiš," se glasu argument. Inženirji razlog za ti dve opori vidijo v tem, da se krilce namenoma upogne ali preklopi. To ni prvi očitek te vrste. Že prej so bile nekatere ekipe pod sumom, da s tem trikom pridobijo na končni hitrosti.

Kar se pa tiče dna dirkalnika, je ta tema oziroma sum že prišel tudi na ušesa inšpektorjev krovne organizacije FIA. Toda tačas v taboru varuhov pravil na to temo gledajo dokaj sproščeno. Seveda v pravilniku ni zabetonirano, da se togost dna dirkalnika meri le na dveh predpisanih mestih. Pravilnik krovni organizaciji FIA dovoljuje, da lahko v vsakem času spremeni mesta preverjanja.