Gilles Villenueve je ime, ki je močno zazamovalo osemdeseta leta formule ena. Srčnost, ki jo premorejo le največji športniki,  brezkompromisnost, ki ni prestopila meje fair-playa, pogum, ki ga je včasih s kančkom neučakanosti stal marsikatere uvrstitve, so bile lastnosti, ki so vlekle množice. Ker ga je Enzo Ferrari, kot praktično nepoznanega tretjega dirkača McLarna, leta 1977 posadil v konkurenčen rdeči avto kot zamenjavo za Nikija Laudo, s katerim se je Ferrari tistega leta kljub osvojitvi naslova predčasno razšel, so bila pričakovanja vsekakor velika. Enzo je kasneje priznal, da je bil Gilles zadnji dirkač, ki ga je spustil do sebe, na način kot da bi mu bil sin, zato je bilo razočaranje ob nesrečnem razpletu zanj še toliko večje. Gilles ni nikoli osvojil naslova prvaka, se je pa za vedno vsedel v srca predvsem Ferrarijevih navijačev, ki so ga takoj vzeli za svojega, saj je s svojo vožnjo skoraj vedno poskrbel za to, da se je o tem še dolgo govorilo. Takšen primer je naprimer epski dvoboj z Arnouxem na VN Francije leta 1979, ki še danes izvabi nasmeh zapriseženemu ljubitelju F1.  Po nekaj slabših letih je leta 1982 spet sedel  v dirkalniku z znakom vzpenjajočega vranca, s katerim je imel orodje, za naskok na vrh prestola F1. Na četrti dirki sezone sta z moštvenim kolegom osvojila dvojno zmago v Imoli, pri čemer je zmagal Pironi, ki se v zadnjih krogih ni držal dogovora, saj je prehitel do takrat vodilnega Villenueva. To je Kanadčana tako pogrelo, da je bilo po dirki kar nekaj medijsko odmevnih razprav. Na naslednji dirki v Belgiji, je Villenueve hotel dokazati svoj prav, vendar je na kvalifikacijah, v svojem zadnjem poskusu,  z veliko hitrostjo priletel v počasi vozečega Jochena Massa, ki se mu je hotel umaknit. V trčenju je Gillesa s sedežem vred vrglo iz dirkalnika in bil je na mestu mrtev.

Zanimiv je nekaj dni star pogovor njegovega sina, Jacquesa Villenueva, z znanim italijanskim novinarjem Leom Turrinijem. Med drugim se je dotaknil dogodka iz leta 2012, ko ga je Luca di Montezemolo ob trideseti obletnici smrti Gillesa, povabil na dirkališče v Fiorano preizkusit enega izmed bolidov, ki ga je vozil njegov oče. »Ko sem se vsedel v dirkalnik sem pomislil: tukaj sem oče, na tvojem mestu, z vsem kar je takrat lahko ponudila tehnologija. Tukaj sem in krog se lahko sedaj sklene. Lepo je bilo, kot ob koncu dobre dirke.«, je povedal Jacques.

 Njegov duh še vedno živi na dirkališču Gilles Villenueve v Montrealu, kjer vedno spremljamo zanimive razplete. In če sklepamo po eni od njegovih izjav, so se mu na športnem področju izpolnile vse želje. Nekoč je namreč izjavil:  »Če bi mi nekdo dejal da imam tri želje, bi bila prva da bi bil dirkač, druga da bi dirkal v Formuli 1 in tretja, da bi dirkal za Ferrari«