V začetku leta je Mazda 3 tudi pri nas doživela prenovo, ki se navzven kaže z nekaj malega kozmetičnimi spremembami na ključnih elementih zunanjosti in kot običajno z dvema dodatnima barvama v paleti in seveda k temu sodi tudi nabor novih platišč.

Nekaj malega subtilnih sprememb je tudi v notranjosti – malce drugačen je volan, nova je optika merilnikov, nov je HUD zaslon, izboljšan je tudi infotainment, ki pa še vedno ni povsem smiselno dodelan, sploh ko gre za predvajanje glasbe in USB, na drugi strani pa je upravljanje z njim prek gumba na sredi med sedeži še vedno bolj prijazno in varno, kot tapkanje po zaslonu, sploh med vožnjo.

Ergonomija v Trojki nikoli ni bila vprašljiva, sedeži so nadpovprečno dobri, voznik ima vse na dosegu roke. Prav tako z vrhnjo opremo Mazda3 prinaša praktično vso napredno elektroniko in asistenčne sisteme, od opozorilnika za menjavo pasov do samodejnega zaviranja.

Pri Mazdi se zaenkrat vsaj pri svoji največji kombilimuzini še ne poigravajo z downsizingom. 2-litrski štirivaljnik ne kipi od moči – 88 kW (120 KM) in 210 Nm navora ni ravno vrh tega, kar iz takih motorjev lahko izvlečejo, je pa točno toliko, kolikor Mazda 3 potrebuje – dovolj za dinamično vožnjo, dovolj za prehitevanja in dovolj za udobno lenarjenje za volanom na dolgih poteh. Motor je odzven, prestavna razmerja menjalnika pa tudi naračunana na bolj varčno vožnjo, sploh pri višjih hitrostih.

Ta dva litra sicer pomenita tudi relativno visoko porabo – ob dinamični in predvsem lokalni vožnji se bo ta povzepla nad devet litrov.

Ko dodamo še lepo naravnano vzmetenje in solidno lego, testna Mazda 3 je bila obuta v 18-palčna platišča, ki sicer tu in tam spomnijo, da vozimo po slovenskih cestah, a nasplošno je avto odlična mešanica vseh komponent, od katerih nobena ne izstopa.

S ceno 24 tisočakov, v kateri je dodana še kovinsko rdeča barva in navigacija, dobimo avto C segmenta, ki ima odlične vozne lastnosti in napredno tehniko, pri čemer v klasični japonski maniri navzven kaže tudi svojo zadržanost in umirjenost.