Ena naših prvih dirk je bila tudi Imola leta 2000. In prav iz tiste dirke imamo eno zanimivo zgodbo, ki jo lahko podkrepimo z originalnimi digitalnimi fotografijami – bili smo eni prvih z digitalnim fotoaparatom v F1, sploh pa v domačem medijskem prostoru.

Skratka, Imola 2000 in sobotne kvalifikacije. Soparen začetek aprila v Emiliji Romagni in legenda F1, Michael Schumacher, na poti k svojemu prvemu naslovu pri Ferrariju. A sobotne kvalifikacije se Nemcu pred domačo publiko niso posrečile in bil je le drugi, za Hakkinenom, njegovo razpoloženje pa jasno pokaže že slika. Odgovarjanje na vprašanja novinarjev je bilo redkobesedno in prav tam sem se kot 25-letni mulc, v Imolo sva potovala s Petrom Žmakom, prvič opogumil postaviti vprašanje na tiskovki. Danes so stvari seveda drugačne, sploh, ko vam bomo ob priliki povedali anekdoto o »Petru Farkasu Auto Motor«, ampak Aichi je zbiral pogum, pri čemer sem takrat premogel še nekaj poglobljene statistike o Schumacherju, ki se je ne bi sramoval niti naš F1pedia Byrkus.

V moji računici drugo mesto Schumacherja ni bila tragedija saj je, če se ne motim, zadnjih 6 dirk zmagal tako, da ni začel z najboljšega štartnega mesta in seveda sem v svoji mučki nekako spesnil vprašanje in ga postavil zelo nerodno – ali se zaveda, da je zadnje dirke dobival, ko ni stal na najboljšem štartnem mestu. Zraven mene je sedel naš slvoti komenttatore Ališič, za nama Karin Sturm, naša cimra vsako leto v Belgiji, vam pa predvsem znana po knjigi o Michaelu Schumacherju.

Skratka, vprašanje je bilo postavljeno, a »dolgobradi« šampion (pri tem mislimo na razpoloženje), je samo ustrelil z očmi. Kaj je vprašanje? Vprašanja na vprašanje nisem pričakoval in sem za trenutek zmrznil. Vprašal sem Schumacherja: »Ali si vraževeren?«.

Schumacher, ki je bil z mislimi povsem drugje, me je pogledal še enkrat in rekel: »Ne! In ne postavljaj neumnih vprašanj!«

Če bi filmsko dramatiziral, mi je tisti trenutek zlomil srce. Namreč, celotni F1-magazin temelji na Schumacherjevih fanatikih – meni, Revnu in Miheliču. Od takrat seveda pri meni nič več ni bilo tako kot prej. Schumacher je bil le še eden od dirkačev, a posebej »človek« ni bil. Karin je z vrste za mano rekla, da verjetno ni razumel vprašanja in dodala Miranu, da ima fant (to je, jaz) poanto.

Schumacher je naslednji dan Hakkinenu vrnil milo za drago in zmagal pred njim in Coulthardom. Njegov obraz je bil čisto drugačen in pred boksi je skandiralo nekaj tisoč rdečih Tifosijev. Nemec je sijal kot mali otrok, zmagati na domači dirki Ferrarija, sanje vseh voznikov Scuderie. Moja matematika se je povzpela na sedmo zaporedno zmago brez pole positiona.

Kako so take malenkosti Schumacherju znale uničiti razpoloženje (samo drugo štartno mesto), smo potem še večkrat spoznali. Dejstvo pa je, da je bila to tretja dirka sezone in tudi prvi dve v Avstraliji in Maleziji je Schumacher dobil. Imolo je zapuščal s 30 točkami (zmaga je takrat štela še 10 točk), Hakkinen jih je v Imoli osvojil prvič v tej sezoni in je s šestimi za Nemcem zaostajal že 24 točk. 

Pozneje sem razmišljal, da je morda k tečnobi sedemkratnega prvaka botrovalo tudi dejstvo, da sem imel na sebi sponzrosko majico Westa s sliko in napisom Mika Hakkinen, World Champion. Oblekel sem jo, ker je bila »nevtralna« povsem prepotena, ne vem pa več, ali ker sem tekal naokrog ali zaradi vročine. Skratka, kdo bi vedel (napisano z nasmeškom). Majico še hranim, prav pa mi ni več. :)