Kajti vprašanje v povezavi s prehitevanji v letošnji sezoni je upravičeno. Še pred pričetkom letošnjega prvenstva je bilo namreč govora o tem, da naj bi bilo prehitevanje z novimi, širšimi dirkalniki še težje. Uvodna dirka v Avstraliji je v neki meri to potrdila, toda z naslednjimi dirkami se je ta razprava nekoliko umirila. Toda, kaj pa statistika pravi? Kje se v pogledu prehitevalnih manevrov nahajamo v prvi polovici sezone v primerjavi z lanskim letom?

Prav je, da se najprej vrnemo nazaj. Eno izmed najbolj perečih vprašanj po uvodni dirki v Avstraliji je bilo sledeče: Ali si je formula ena z novo generacijo dirkalnikov ustvarila veliko težavo? Ali je prehitevanje postalo težje, tako da z dirkami dobivamo v pogledu prehitevanj le še pokušino tega, kar bi lahko pričakovali ali želeli? Kdor je bil po Melbournu še zaskrbljen, se je po Šanghaju nekoliko pomiril, saj smo videli ogromno prehitevalnih manevrov. FIA je prav tako reagirala in deloma podaljšala cone, v katerih lahko dirkači aktivirajo sistem DRS.

Nekdanji dirkač formule ena in televizijski strokovnjak pri Sky Martin Brundle ugotavlja: "Dirkači morajo spremeniti svoja razmišljanja. Prej si čakal na to, da je tekmec pred teboj zaradi težav s pnevmatikami postal počasnejši ali pa je zavil v bokse na menjavo koles. Ali pa si se moral zanašati na DRS. Sedaj pa smo na dolgih ravninah steze v Šanghaju spoznali, da celo z aktiviranim sistemom DRS ni več tako enostavno se približati tekmecu v zavetrje. Zato so se morali dirkači domisliti nečesa novega. Dobro moraš pripraviti napad na tekmeca in izkoristiti pravo priložnost ali pa prehitevanje izvesti na silo. Da, sedaj vidimo manj prehitevalnih manevrov kot prej, toda napadi, ki jih videvamo sedaj, so pravi napadi, nič umetnega, ki je le posledica DRS sistema. Meni osebno je ljubše, da vidimo nek napad, o katerem potem navdušeno debatiramo in ne lahko prehitevanje, ki ga pogosto doživljamo s sistemom DRS. Ker so zavorne cone postale krajše, se morajo dirkači tudi na tem področju domisliti novih pristopov. Tukaj se iščeta korajža in iznajdljivost. Zase osebno lahko rečem, da mi je všeč."

In kaj pravi statistika? Poglejmo si prehitevanja za vsako posamezno dirko do poletnega premora:

Avstralija: 14 (2016 jih je bilo 50)

Kitajska: 54 (182)

Bahrajn: 48 (125)

Rusija: 18 (21)

Španija: 36 (64)

Monako: 9 (34)

Kanada: 36 (34)

Azerbajdžan: 137 (65)

Avstrija: 51 (70)

Velika Britanija: 55 (39)

Madžarska: 14 (34) 

Številke kažejo na to, da je prehitevanje vsekakor postalo težje. Toda obstajajo tudi dirke z obratnim trendom, kot na primer Silverstone in poleg tega še kaotična dirka v Bakuju. V Kanadi so številke ostale stabilne. Čeprav je Martin Brundle po dirki v Avstraliji svaril pred paničnimi reakcijami, si je Ross Brawn to situacijo podrobno ogledal. Kajti na njegovi prioritetni listi je prehitevanje v formuli ena na najvišjem mestu.

"Gre za kompleksno težavo. Ne želimo se vrniti k počasnim dirkalnikom. Želimo zadržati nivo 2017. Ampak želimo pa dirkalnike, ki ne bodo na nek način vrtinčili zraka, ki tekmecu od zadaj otežuje, da mu lahko sledi. Verjamem, da če bomo s to težavo zaposlili prave ljudi in jim dali na razpolago dovolj časa, potem bomo našli ustrezno rešitev. Vem, da smo to enkrat že poskušali in sicer v okviru delovne skupine za prehitevanje. Ampak takrat nismo imeli znanja, ki ga imamo danes.  Računalniške simulacije so naredile ogromen napredek, to nam daje dodatne možnosti, da se težave lotimo pri korenini. Prav tako pa mi je jasno, da bodo obstajali ljudje, ki bodo trdili, da se tukaj ne da nič narediti. Ampak sam tega ne verjamem. Veliko bolj verjamem v to, da se do sedaj nismo z vso močjo lotili te težave," tako Brawn.