Malo manj stara tradicija je selitev imen z modela na model in tako je Space Star že nekaj časa malček in ne mini enoprostorec. Vozilce je simpatičnega videza, ni pa nič pretresljivega in prav bakrena ogledala in pragovi ter kromirani dodatki spredaj na črni podobi avtomobila ga potisnejo iz povprečja v ospredje vidnega polja.

Bakrena razbija tudi monotono notranjost – skupaj s klavirsko črnino na sredinski konzoli. Položaj za volanom je soliden, odlagalnih mest je dovolj, prostora na zadnji klopi pa presenetljivo spodobno dovolj za malce večje. Preostala plastika na površinah pa Space Starja uvršča v tiste malčke za nezahtevne kupce, pri čemer je center špartanskosti kar osrednji radio, ki leta 17 deluje zares arhaično, sploh, ker je lovljenje koraka s časom rešen tudi s kablom  za USB ključek nekje v sprednjem predalu, ki smo ga našli bolj po naključju, prav tako je volan nastavljiv le po višini.

Prtljažnik v dveh nivojih meri 235 litrov, kar je za mestne in primestne potrebe dovolj, s štirimi stalnimi potniki pa logično mala Micka za daljše logistične podvige postane premajhna.

Zanimiva je motorna kombinacija. 1,2-litrski trivaljnik je svoji specifiki primerno glasen. 59 kilovatov (80 KM), ki jih premore, pa zadošča za celo bolj živahno vožnjo, le da takrat ne bo delal kompromisov s točaji in se pod šestimi litri ne bo zadovoljiv, se pa da malčka čisto lepo držati pri nižjih petih litrih.

Lepo uigrano je po prenovi tudi povdozje, ki dobro blaži strese asfaltne podlage, malo manj pa je prepričljivo v hitreje odpeljanih ovinkih, predvsem manjka povratnih informacij, podobno kot je tudi preveč posreden volan, a ta sterilnost je prej namenjena udobju kot postavljanju dirkaških podvigov, za katere Space Star tako ali tako ni mišljen.

Dobro založen Space Star vzame 13.990 evrov, pri čemer je v osnovni opremi praktično vse, kar mališan premore. Za 450 evrov so bili dodani le bakreno oranžni dodatki, ki kot rečeno, Zvezdo prostora dvignejo iz povprečja.