Bruce Mclaren je ime, ki ga pravim ljubiteljem F1 ni potrebno posebej predstavljati. Ostalim priporočam ogled dokumentarnega filma McLaren iz leta 2016, ki na zanimiv način oriše življensko zgodbo tega izjemnega moža. Njegova kariera v F1 se je začela leta 1966, ko je Bruce poleg dirk športnih avtomobilov na stari celini in v Ameriki, v prvenstvo prijavil svoje moštvo z lastnima dirkalnikoma, v katerem sta sedela Chris Amon in seveda Bruce McLaren. Dirkalnik po imenu M2B, ki je bil revolucionaren v uporabi laminatnega kompozitnega materiala, ki je bil precej trdnejši od takrat splošno uporabljenega aluminija, je za dirkačevim sedežem imel trilitrski Fordov V8 motor, ki je bil sicer projektiran za dirko 500 milj Indianapolisa. Motor je bil v prvi sezoni F1 moštva Mclaren, kako nam je to znano, najšibkejši člen. Premalo močan, pretežak, nezanesljiv. Na svoji prvi dirki za VN Monaca je zdržal 9 krogov, potem pa spustil olje. Bruce ni čakal tri leta in že na naslednji dirki v Belgiji, je njegov dirkalnik poganjal motor majhnega italijanskega proizvajalca iz šestdesetih let, Serenissima. Težav pa s tem ni bilo konec. Motor je zaradi uničenih ležajev odpovedal že na prvem treningu. Ker niso imeli s sabo rezervnih delov, na dirki niso niti nastopili. Spustili so tudi dirko v Franciji, potem pa nastopili na VN Velike Britanije v Brands Hatchu, kjer je Bruce McLaren z McLaren-Serenissimo, s šestim mestom osvojil prvo točko za svoje moštvo v  prvenstvu F1 in pustil prvi pečat v sedaj bogati zgodovini moštva. Če se zgodovina ponavlja, potem čakajo McLaren boljše sezone od zadnjih treh, saj so se po težavah z motorji in spremembah dobaviteljev vedno znali pobrati. Če bo tako tudi tokrat pa ostaja skrivnost prihodnje sezone.