Gre za eno najbolj prestižnih in pomembnih dirk na svetu. Zmage v Monte Carlu, na ovalu Indy 500 in na vztrajnostni dirki 24 ur Le Mansa, sestavljajo posebno dirkaško trojno krono.

Samo štirje na štartni vrsti lahko to dosežejo. Hamilton ima 2 zmagi, Vettel, lanski zmagovalec in Alonso prav tako, Raikkonen pa je tu zmagal enkrat.

Lani so pri Ferrariju Raikkonenov pole z overcutom v boksih spremenili v Vettlovo zmago, tretje mesto pa si je priboril Daniel Ricciardo. Hamilton je dirko začel kot štirinajsti in se do konca prebil na sedmo mesto.

Jenson Button, ki je nadomestil odsotnega Alonsa, saj je dirka Indy 500 na isti vikend kot v Monaku, je odstopil po trčenju z Wehrleinom. Alonso je bil lani pozneje zvečer zelo blizu zmage v Indianapolisu, dokler mu nekaj krogov pred koncem ni odpovedal Hondin agregat.

Podobno kot letos v Bakuju Grosjean je tudi lani Ericsson tu svojega Sauberja parkiral v ograjo kar med varnostnim avtomobilom.

Letos je na sporedu 65. velika nagrada Monaka, kjer bo prednost Mercedesa zagotovo manjša kot na zadnji dirki v Španiji, sploh zato, ker moč motorja ne pride toliko do izraza. Steza ima tudi najpočasnejši ovinek v karavani F1 in tudi najkrajši krog med dirkališči.

Ta vikend bo v Monaku debitirala Pirellijava hipermehka guma in zaradi specifike lahko pričakujemo tudi kako presenečenje in morda kak postanek več od le enega tako kot lani. V zadnjih petih letih so na odru za zmagovalce stali samo dirkači Mercedesa, Ferrarija in Red Bulla, edino 2016 je tretje mesto osvojil Perez s Force Indijo. Je pa prav počasnost dirkališča tista, ki da nekaj več možnosti ekipam iz sredine štartne vrste.

Prihod varnostnega avtomobila na stezo ali kaka rdeča zastava nista izključena, nazadnje pa je najhitrejši na kvalifikacijah dirko tudi dobil že davnega 2014.