Ko je Sebastian Vettel v sezoni 2015, sedel za volan Ferrarija, so novinarji spisali na gore takih in drugačnih analogij, ki so njegovo dirkaško pot primerjale s Schumacherjevo. Zdelo se je, da so izpolnjeni vsi pogoji, da se zgodovina ponovi v še žlahtnejši izvedbi. Vettel, odločen da bo v kokpitu svojega vzornika, ponovil njegove uspehe se je pogumno podal na težko pot. In čeprav se je že zdelo, da bo letošnja sezona tista prava, mu je zadala nekaj globokih ran v obliki bolečih odstopov,  ki so zamajale ugled štirikratnega svetovnega prvaka. Zdi se, da so podoben občutek dobili tudi vodilni možje Ferrarija. Ni namreč skrivnost, da je pri podaljševanju Kimijeve pogodbe v zadnjih treh letih odločilno besedo imel prav Nemec. Tudi letos se je odkrito in javno opredelil, koga bi želel imeti za moštvenega tekmeca. V Maranellu, kot vemo, njegove želje letos niso upoštevali in mu za naslednjo sezono dali ob bok mladega, uspehov in dokazovanja žejnega Charlesa Leclerca.

Poteza, ki v času Schumacherja pri Ferrariju ne bi bila mogoča. Michael je vsa leta imel popoln nadzor nad izbiro moštvenega kolega. Irvine, Barichello in Massa so natančno vedeli kdo je prva violina od trenutka, ko so prvič oblekli rdeč kombinezon. Pa tudi če ne bi tega izrecno vedeli. Omenjeni trije nikoli niso bili v Nemčevi ligi. Tisti, ki bi lahko bili, pa niso niti od daleč dobili priložnosti. Ta praksa se je vlekla skozi vse sezone, tudi skozi tiste, ko se je naslov zaradi takšnih ali drugačnih napak izmaknil na zadnji dirki. Dvomiti v uspeh ekipe, je bilo v časih, ko je bil športni šef Jean Todt, prepovedano. V ta namen je postavil okrog Schumacherja ljudi, ki so navzven delovali kot podjetje v podjetju, ki ga niti višje instance (Luca di Montezemolo) niso mogle zamajati. Niti po takem porazu, kot je bil finale v Jerezu 1997. Šele proti koncu sezone 2006, enajst let po prihodu k Ferrariju, je obveljala beseda Luce di Montezemola, ki je kljub drugačnim pogledom Jeana Todta in njihovega takrat že sedemkratnega nemškega prvaka, na dirki v Monzi oznanil prihod Kimija Raikkonena in ga označil kot odločitev za prihodnost.  

Nekaj podobnega torej, kot se je zgodilo Vettlu letos, po vsega treh sezonah in pol. Resda je Michael takrat prvič končal kariero, pa vendar je nekaj pri vsem tem imela tudi odločitev Montezemola. Vettlova pogodba se izteče leta 2020, Leclerc pa ima opcijo do 2022, kar Nemca na en način spravlja v podrejen položaj, saj bi iz trajanja pogodb lahko sklepali, kdo je za Ferrari dolgoročna izbira. Tudi prve besede Monačana so dale slutiti, da Ferrari ne stavi več na enega samega voznika, ko je dejal, da v ekipi nihče od voznikov ni preferiran. Pred Vettlom je torej zahtevna naloga, ki poleg surovega talenta, ki ga Heppenčanu ne manjka, zahteva tudi zdržati pritiske, ki so se nanj zgrnili v zadnjem času. V naslednji sezoni bo ob njem dirkal »bodoči prvak«, kot ga je označil Arrivabene, kar bo pritiske nanj samo povečalo, sploh v primeru, če ne osvoji letošnjega prvenstva.

Dodatno sol na že tako bolečo rano, pa je stresel Arrivabene še pred dirko v Singapurju. Na vprašanje, če ima Vettel kaj vpliva na izbiro moštvenega tekmeca je odgovoril: »Absolutno nobenega. Sebastian je naš dirkač in ne šef moštva. Kadar se odločamo o dolgoročnih zadevah, je odločitev sprejeta na upravi in ne z dirkači.« Je Jean Todt kdaj javno postavil Michaela Schumacherja v tak položaj? Ne, Sebastian Vettel nima take podpore moštva, kot jo je imel njegov uspešnejši rojak. Tudi v tej luči lahko razumemo njegove besede po zadnji dirki, ko je potožil, da bi mu nasveti Schumacherja še kako prav prišli. Ne toliko glede dirkanja, ampak glede načina dela znotraj Ferrarija. Michael je znal ekipo motivirati in iz nje iztisniti tisto več, za kaj takega pa je imel tudi popolno podporo in zaupanje Jeana Todta in Rossa Brawna.