Če smo bili pri tretji generaciji vseeno priča odmiku od te ustaljene norme, je četrta generacija ponovno postavila stvari na svoje mesto, sploh v različici z oznako ST Line, ki je v tem primeru več kot le sinonim za športnnejši videz, saj ima v primerjavi z bolj plebejskimi različicami tudi športneje nastavljeno podvozje, kar vozniku pri vožnji skozi ovinke vsekakor nariše nasmešek na obraz. 

Sploh krmiljenje se zdi na meji popolnosti za ta segment, še posebej, če upoštevamo, da tudi nekaj deset tisočakov dražja konkurenca včasih ne uspe pripraviti tako lahkega, a hkrati suverenega krmilnega mehanizma. Če je pri mestni vožnji lahkoten, pri hitreje zapeljanih ovinkih zagotavlja zelo konkretne povratne informacije, ki omogočajo preciznost pri vstopu in izstopu iz zavoja. Pri tem početju vsekakor velja izkopiti sistem Lane Assist, ki (pre)agresivno poseže v dogajanje, kadar povozimo sredinsko črto in je zato lahko tudi moteč dejavnik. Čvrstemu podvozju navkljub, Focus ST Line v nobenem trenutku ni neudoben, kar prav tako priča o tem, da so se v Kölnu z novo generacijo močno potrudili.

Športni karakter Focusa ST Line je seveda takoj mogoče spoznati že pri pogledu nanj. Vsekakor je sama oblika že v osnovi dinamična, v kombinaciji s ST Line dodatki pa je vse skupaj še bolj športno. Svoje dodajo tudi atraktivna desetkraka platišča in zašiljeni aktivni žarometi z dnevno LED-funkcijo, ki v nočnem času pri zasenčevanju svojo nalogo res opravljajo brezhibno. 

Na drugi strani se zdi, da litrski EcoBoost vseeno ni popolna izbira za avto, ki izžareva tako močno športno noto. Za vsakdanje opravke je ta mlinček, ki ima tudi dokaj prijeten zvok, sicer povsem ustrezen, za dinamičnejšo vožnjo pa mu manjka moči v spodnjem delu vrtljajev, kjer se vseeno čuti nekaj turbo luknje. Svojih 95 kW (125 KM) namreč razvije pri 6.000 vrtljajih v minuti, kar pomeni, da je za ustrezno pospeševanje potrebnega nekaj siljenja proti rdečemu območju in precej dela s sicer natančnim šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Takšno početje se kaznuje z višjo porabo goriva, ki je na testu znašalo slabih sedem litrov in pol. Z nežno nogo in idealnim prestavljanjem je sicer mogoče voziti bolj varčno.

Notranjost je precej sodobnejša in tudi precej bolj digitalna od predhodnega modela, kar pomeni manj gumbov in več ergonomije. Na sploh je tudi občutek za volanskim obročem precej bolj športen, morda zaradi samih športnih sedežev, še bolj pa zaradi manjših oken in nižjega položaja sedenja. Hkrati je vse malce bolj utesnjeno, kar prav tako prispeva k športni atmosferi. Merilnika armaturne plošče dopolnjuje digitalni zaslon v sredini, za upravljanje z infozabavnim sistemom Sync je na vrhu sredinske konzole velik zaslon na dotik, vozniku pa je pri vožnji v pomoč tudi head-up zaslonček, ki prikazuje najpomembnejše informacije o vožnji. Prostora na zadnji klopi je povsem dovolj za udoben prevoz dveh odraslih, prtljažnik pa je sicer med manjšimi v segmentu, saj v osnovi "požre" za 375 litrov prtljage.

V segmentu, kjer mu nasproti stojijo  VW Golf, Peugeot 308, Renault Megane, Opel Astra, Honda Civic pa Hyundai i30 in Kia Ceed, Focus glede na primerljivo opremljenost konkurentov kotira nekje v sredini, podobno velja za večino ostalih parametrov. Vsekakor pa mu je treba priznati, da je kot celota zelo všečen in da se odlično pelje, kar je vsekakor dober prodajni atribut.