Prestižno, varno in diskretno za 100 tisočakov

Prestižno, varno in diskretno za 100 tisočakov
Ko so pred petnajstimi leti predstavili prvo generacijo Touarega, nihče ni verjel v njegovo uspešnost. Pa vendar mu je uspelo prestati krizne čase in vstopiti v dobo, ko oznaka SUV kroji avtomobilsko prihodnost. Phaeton se je upokojil, zato je Touareg prevzel štafeto najbolj luksuznega, največjega in hkrati tudi najdražjega Volkswagna v ponudbi.
Tretja generacija, izdelana na platformi MEB, na kateri so med drugim razvijali tudi novega Porsche Cayenna, Lamborghinija Urusa in Audija Q7, združuje karakterne lastnosti različnih vrst avtomobilov. Lahko se brez slabe vesti poda na terensko preskušnjo, je odličen potovalnik, ima več kot dovolj prostora, lahko je izjemno hiter, voznikovo delovno okolje je podrejeno digitalnemu upravljanju in kar je najbolj pomembno, je izjemno varen. A hkrati je njegova prezenca precej diskretna od primerljivih koncernskih bratov. Oblikovno je sicer dobil svež dizajn, ki ni tako zelo drzen, kot je na primer Lamborghinijev ali Porschejev. Še vedno velja Volkswagnovo tradicionalno pravilo diskretnosti. Preprosto ne želijo izstopati, a želijo biti prepoznavni. In to Touareg tudi je.

S 4,87 metra skupne dolžine in s slabima dvema metroma širine, je Touareg brez dvoma cestni orjak. Morda se ne najbolj znajde v ozkih parkirnih hišah, čeprav ga varuje kopica kamer in senzorjev, zato pa toliko bolj zadiha na klasičnih cestah in avtocestah. Testni primerek je gnal trilitrski V6 dizelski stroj z zajetno zalogo 210 kilovatov moči in impresivnim podatkom navora, ki v tem primeru znaša 600 Nm pri 2250 vrtljajih. Vsa ta superiornostjo se najbolj izraža med vožnjo. Ker so pri razvoju karoserije uporabili skoraj 50 odstotkov aluminija, je Touareg izgubil na teži in kljub masi 2070 kilogramov poskrbi za odlične vozne užitke. Ključen pri tem je tudi osemstopenjski samodejni menjalnik, ki preko sredinskega Torsenovega diferenciala pošilja moč na vsa štiri kolesa, omembe vredno je tudi dejstvo, da je bil testni primerek opremljen z zračnim vzmetenjem, ki se uravnava tako samodejno kot ročno. V kolikor je želja po terenski vožnji velja z vrtljivim stikalom izbrati enega od programov vožnje ali pa preprosto dvigniti avto na najvišji odmik od tal. To je nekaj manj kot 26 cm.

A to še ni vse. Veliki terenski orjak je tako kot ostali bratje na enaki platformi opremljen še s štirikolesnim krmiljenjem, kar v praksi pomeni, da se zadnja kolesa malenkostno pomikajo v nasprotno smer vožnje in to pri nižji hitrosti pomeni manjši obračalni krog. Preskušal sicer nisem, a tovarniški podatki navajajo, da je sposoben broditi v 57 cm visoki vodi in vleči prikolico težko do največ 3,5 tone. Vlečna kljuka je bila pri testnem modelu skrbno skrita pod zadnji odbijač in jo je bilo možno aktivirati s stikalom v prtljažnem delu. Ne gre spregledati niti posebnih elektromehanskih stabilizatorjev, ki imajo nalogo preprečevati nagibanje karoserije in ko vsi sistemi optimalno opravljajo nalogo je vožnja na asfaltni podlagi zelo suverena, občutek za volanom pa vrhunski. S 75-litrsko posodo goriva je, ne da bi bil posebej pazljiv na dinamiko vožnje, zadostovalo za najmanj 700 kilometrov vožnje. Poraba velikana se sicer lahko giblje okrog 8 do 9 litrov, a bolj realno bo povprečje okrog 10 litrov.

Potniška kabina je zgodba zase. Netipično volkswagnovsko je armaturna plošča opremljena z dvema 15-palčnima zaslonoma visoke ločljivosti. Tej zasnovi pri VW-ju pravijo Innovision Cockpit oziroma upravljanje vseh sistemov preko digitalnih zaslonov. Res je, da so se gumbov v večini znebili, kar je napredek, a nevarnost lahko predstavlja upravljanje med vožnjo. Glasovno upravljanje še ne deluje, je pa zato multimedijski vmesnik v celoti preveden v slovenščino in dopušča nekatere stvari upravljati z gestami. Ves čas se mi je zdelo kot da sedim pred velikim televizorjem ali za igralno konzolo, saj so se na vetrobranskem steklu prav tako izpisovali nekateri pomembni podatki. A vendar je potrebno pohvaliti, da je vsebina dovolj dobro pregledna, jo pa lahko uporabnik vozila še dodatno po svojih željah nastavlja. Sprednja sedeža v malenkost bolj športni izdaji ponujata dovolj veliko mero udobja, podobno je tudi za potnike v drugi vrsti (dva sedeža enakih mer in zasilni sredinski sedež), prav tako ne razočara niti prtljažnik z 810 litri osnovnih prostorninskih mer.

Pri Touaregu velja izpostaviti tudi širok nabor aktivne varnostne opreme, ki je ni potrebno posebej predstavljati. Pravzaprav je imel testni avto, vse kar je trenutno na avtomobilskem trgu aktualno. Da sistemi zares brezhibno delujejo, moram izpostaviti dogodek med vožnjo v ponoči. Vozim proti domu, ura 22.30, prazna cesta, hitrost uživaška. Stotka. Pred mano dolg desni zavoj, ob cesti zaščitna ograja, ko nenadoma opazim pešca, a še preden sam odreagiram, v varno odločitev poseže avto, ki me zvočno opozori, samodejno zavre in volan za malenkost odvije v levo. Ok, priznam, da bi situacijo brez težav tudi sam rešil, bilo je še dovolj časa, da bi trznil in storil podobne manever. A sem bil nad dejanjem umetnih možganov prijetno presenečen. Pri vsem tem so svoje odigrali tudi LED matrični žarometi, ki samodejno uravnavajo snop žarometov, v tistem trenutku pa sem imel vključen tudi sistem nočne vidljivosti z infrardečo kamero (Night Vision), ki je pokazal rumeno piko oziroma je prepoznal pešca.

Ker je Touareg postal najprestižnejši avto, ki ga ima Volkswagen, je temu z novo generacijo primerno narasla cena. Paket R-Line mu prinaša nekaj dodatnega izpiljenega videza in več serijske opreme, kar na papirju pomeni osnovo, ki se začne pri 73 tisočakih. Od tam naprej do skoraj sto tisočakov pa je dolga spisek dodatne opreme. Končni obračun ni poceni, a še vedno manj od primerljivega Cayenna, Q7 ali Bentayge.


