Ne spada le v tradicijo F1, kajti zmagovalci se  s šampanjcem škropijo tudi v drugih športnih zvrsteh. Ampak zakaj le? Kaj počne žlahtna kapljica na zmagovalnem odru avtomobilske dirke in zakaj se je več poškropi kot spije?

Sledi odgovora vodijo do kamene dobe avtomobilizma, ko so gospodje v svojih letečih zabojih uprizarjali dvoboje za življenje in smrt. Sicer to zveni dokaj patetično, vendar dejstvo je, da avtomobili takrat niso bili ravno trdni, varnost pa skorajda ni obstajala. Kdor je zašel s proge, je moral računati na najhujše.

Dirkanje si je lahko takrat privoščil le ta, ki je imel dovolj denarja ali pa privilegij, da ga je angažiralo podjetje. Seveda so si dirkači, med katerimi smo lahko videli tudi takšne z modro krvjo, po preizkusu pogumnosti privoščili kozarec ali dva. Ampak takrat še to ni bilo tako ceremonialno kot danes. In prav mogoče je, da so si nekateri že takrat privoščili kozarec šampanjca znamke Moët&Chandon, katero je leta 1743 ustanovil Claude Moët.

Skočimo v leto 1936. Po infomacijah iz hiše Moët&Chandon, so hoteli prireditelji dirke Vanderbilt Cup 1936 na Long Islandu zmagovalcu, poleg ogromnega pokala, izročiti tudi veliko steklenico šampanjca. Zato so se New Yorčani odločili za Salmanazar od Moët&Chandona, to je devetlitrska steklenica šampanjca. In ravno majhen Tazio Nuvolari je bil na koncu največji, čeprav je bila fotografija z veliko trofejo dokaj smešna. In prizor, kako leteči hudič iz Mantue, kot so imenovali Nuvolarija, dvigne steklenico Moët & Chandona, velja za prvo zmagovalno fotografijo Grand Prix dirkača s steklenico šampanjca.

Američani so bili tudi sokrivi pri tem, kako je prišlo do škropljenja s šampanjcem. Leta 1966 je Ford na dirki 24 ur Le Mansa dobro vnovčil svoj milijonski vložek. Slavili so trojno zmago z dirkalnikom GT40 Mark II. Prvo mesto je zasedla naveza Bruce McLaren/Chris Amon, drugo Ken Miles/Denny Hulme in tretjo Ronnie Bucknum/Dick Hutcherson. Eno uro pred koncem dirke, je Henry Ford II naprosil Francoza Freda Chandona, da naj za ceremonijo zmagovalcev priskrbi šampanjec. Chandon je poznal takšne želje, navsezadnje je bilo njegovo podjetje uradni dobavitelj na dirki za VN Francije v Reimsu, kjer je Juan Manuel Fangio kot prvi zmagovalec nove F1 leta 1950 prvič prejel tudi steklenico šampanjca. Chandon je Fordu obljubil, da bo poskrbel za eno stekleničko. "Kakšno stekleničko," je bentil Ford. "Prinesti morate Jeroboam." Torej trilitrsko steklenico. Chandon je priskrbel nekaj steklenic, toda kaj se je zgodilo potem, ni bilo načrtovano.

Takrat sta na stopničke stopila tudi oba dirkača Porscheja Jo Siffert in Colin Davis, ki sta s svojim Porschejem 906 zmagala v drugi ligi. In medtem ko so se igrale himne za zmagovalce, se je steklenica od Sifferta  zaradi vročine "osamosvojila". Sledil je pošten pok in sledil je obsežen tuš za vse, ki so se nahajali na stopničkah. Jo Siffert je panično pograbil steklenico, v strahu da mu ne bi nič ostalo, in si skupaj z ostalimi dirkači privoščil pošten požirek.

Leto dni pozneje, je na sceno stopil zmagovalec dirke, Američan Dan Gurney. Očitno mu je bil prizor izpred enega leta tako všeč, da sam sploh ni čakal na to, da bi se njegova steklenica sama osamosvojila. Pograbil jo je, pošteno pretresel in postal vzornik vseh dirkačev, ki se škropijo na odru za zmagovalce. In njegov tovariš A.J. Foyt se je hitro pridružil. Prva žrtev Američanov je bil Jo Siffert, ki ni želel ostati dolžan in je Američanoma vrnil milo za drago. Zavladal je sijajen kaos.

Moët&Chandon je leta 1966 postal uraden šampanjec kraljevega razreda motošporta in ostal do konca leta 2000. Kajti zatem se je vodstvo F1 odločilo za znamko Mumm. Ta naveza je trajala do konca leta 2015. V letu 2016 in prvi polovici leta 2017 so dirkači na odru za zmagovalce dobivali penino od Chandona (tukaj ni šlo za pravi šampanjec, ker vino ni prihajalo iz pokrajine Champagne). Sredi leta 2017 pa so šefi F1 našli novega dobavitelja in to je prestižna znamka Šampanjcev Carbon.

Vendar pa šampanjec ni prisoten povsod. Na znameniti dirki Indy 500 je tradicija, da zmagovalec dobi mleko. Prvi je bil Louis Meyer po zmagi leta 1933, ko je zahteval kozarec mleka, ker mu je njegova mati v vročih dneh tako priporočala. Leta 1936 je ponovno zmagal, tokrat pa je pil mleko kar iz steklenice. Nek član uprave ameriške zveze mlekarske industrije je nekaj let pozneje opazil to fotografijo Meyera in v njej videl sijajno reklamo. Od leta 1956 je ta mlekarska zveza vstopila kot uradni sponzor dirke Indy 500 in to sponzorstvo traja še danes.