Podobno kot prejšnja generacija je tudi Vitara v četrto ostala zvesta konceptu samonosne karoserije, so pa pri Suzukiju precej racionalizirali samo prodajno paleto, saj je Vitara na voljo v eni sami karoserijski različici, in sicer kot kombilimuzino s petimi vrati. Ne glede na to, da se je Vitara v primerjavi s prvo generacijo močno spremenila, ne moremo mimo dejstva, da je tudi v prenovljeni različici iz leta 2019 še vedno mogoče najti ščepec tiste surferske ikone iz konca osemdesetih, ki je bila (pri povsem drugi vrsti kupcev) precej priljubljena tudi na naših tleh.

Prenova je Vitari prinesla nekaj manjših, a hkrati ravno pravšnjih sprememb, s katerimi Suzukijev predstavnik vseeno ostaja bolj na terenski strani športnih terencev, hkrati pa ohranja zvevstobo dvojemu pedigreju.

V primerjavi s tretjo generacijo je četrta kar za 30 centimetrov krajša, kar je v času, ko pri vsaki generaciji običajno prištevamo centimetre, tako rekoč izjema, ki potrjuje pravilo. Kjub vsemu je potniška kabina še vedno dimenzijsko povsem spodoben bivalni prostor za štiri potnike. Malce višji položaj za volanom in relativno velike steklene površine omogočajo dobro preglednost, pri mestni vožnji pride do (pozitivnega) izraza tudi kompaktnost samega avtomobila, malce manj navdušenja bodo poželi materiali armaturne plošče, kjer konkurenca vseeno ponuja boljše rešitve. Ne glede na trdo plastiko pa glede ergonomije vsekakor ne bo pritožb. Sedeži so dobri, morda jim manjka nekaj malega stranske opore, a vseeno dobro zadržujejo telo tudi pri hitreje odpeljanih ovinkih in na brezpotjih. 

Pod motorjim pokorovom testnega modela je bil nameščen 1,4-litrski BoosterJet pogonski agregat. Za omenjeno oznako se skriva prisilno polnjen bencinski pogonski agregat z neposrednim vbrizgom, pri katerem ventil izpušne pline na turbinski polnilnik pošilja samo v primeru, ko resnično potrebujemo moč in navor. Ko to ni potrebno, ventil izpušne pline iz motorja spušča neposredno v izpušni sistem, s čimer se zmanjša tudi poraba goriva. 1,4-litrski predstavnik tako zmore solidnih 103 kW (140 KM) največje moči, ki prav zaradi omenjenega sistema vleče zelo zvezno, v dobro pa mu lahko štejemo tudi elastičnost, kar bo všeč tistim, ki so bolj leni pri poseganju po prestavni ročici. 

Kot smo pri turbobencincih že navajeni, normna poraba prece odstopa od dejanske, a dobrih sedem litrov in pol porabe na testu se zdi še znosna razlika do tovarniških podatkov. Z idealnim prestavljanjem in lažjo nogo na plinu je mogoče še nekaj prihraniti, priganjanje v visoke vrtljaje pa se hitro pozna tudi na sami porabi.

Krmilni mehanizem je lahkoten, kar pride prav v središčih mest in na brezpotjih, nekoliko manj pa pri zavitih magistralkah, a navsezadnje Vitara ni brezkompromisen športnik, zato vse skupaj ni moteče, tudi zaradi torzijske trdnosti karoserije in v kombinaciji z natančnim šeststopenjskim ročnim menjalnikom.

Pri Suzukiju seveda ne moremo mimo štirikolesnega pogona AllGrip, ki je preizkušena receptura za uporabnost na manj utrjenih terenih in v zimskih razmerah. Dandanes pri SUV-jih redko najdemo zaporo sredinskega diferenciala, AllGrip pa to ima, kar je v snegu ali blatu lahko odločilnega pomena. Nastavitve štirikolesnega pogona oziroma načine vožnje voznik določa z vrtenjem gumba na sredinskem kanalu.

Kljub temu, da v njenem segmentu nikakor ni dolgčas - poglejmo samo predstavnike kot so Seat Arona, VW T-Roc ali Renault Captur, se zdi Vitara odlična izbira za tiste, ki terenske sposobnosti postavljajo pred zunanji izgled in ekskluzivnost v notranjosti.