Ko se vsake toliko na domače dvorišče pripeljem s testnim avtomobilom, me mama običajno pobara z enim in istim vprašanjem: "Koliko pa tole stane?" In ko odgovorim, je njen običajen odgovor: "Veš kaj, toliko pa ne dam za avto." Ko sem se na dvorišče pripeljal s Sanderom, dal skozi običajno proceduro in ji razložil, da je takole opremljen primerek, s šminko in pomočjo pri vzvratni vožnji, vreden manj kot dvanajst tisočakov, je bil njen odgovor povsem drugačen.

Ne bom trdil, da je Sandero avtomobil za upokojence, vsekakor pa že v štartu s svojo ceno prepriča marsikoga, ki mu znamke, prestiž in tehnične novotarije pri avtomobilu ne pomenijo kaj prida. Lepo je, če ima avto vsaj nekaj dodatne opreme, kar seveda pri Dacii vedo ustrezno poudariti. Avto za tiste, ki so celo življenje želeli biti neodvisni, a jim avto zdaj pomeni res predvsem prevozno sredstvo za prihod od točke A do točke B.

A pojdimo lepo po vrsti. Sandero je pred časom doživel prenovo, ki se je močneje dotaknila predvsem njegovega sprednjega dela. Nova so LED-svetila, maska hladilnika, nekaj bolj izrazna pa so tudi svetila na zadku avtomobila. Različica TechRoad, ki je omejena serija  bolj robustne izdaje avtomobila z imenskim dodatkom Stepway, ki poleg plastičnih dodatkov ponuja tudi neka več odmika od tal.

V notranjost je prenova vnesla nekaj dodatne ergonomije, k čemur predvsem prispeva boljši volanski obroč, na katerem je končno tudi hupa, ki je bila pred tem na gumbu ročice smerokazov. Prav tako so se stikala za električno odpiranje in zapiranje sprednjih oken s sredinske konzole končno preselila na naslon vrat. Materiali so v večji meri ostali enaki, torej trdi na otip, so se pa pri Dacii potrudili z nekaterimi elementi v črni barvi, ki razbijajo monotonijo in priskrbijo zelo rahel pridih prestiža. Modernost Sandero izkazuje tudi z zaslonom na dotik sredi sredinske konzole, ki je del praktično enakega infozabavnega sistema Media Nav Evolution (serijsko pri modelu TecRoad), kot v nekaterih drugih koncernskih modelih, zato tudi preverjen in uporaben. In seveda s kamero za pomoč pri vzvratni vožnji. 

Prostornost je glede na zunanje dimenzije povsem spodobna, tudi zadaj je mogoče sedeti relativno udobno, manj navdušujoč je pogled v prtljažnik, do katerega pridemo prek visokega nakladalnega roba. Pa želeli bi si, da neugledno ključavnico na vratih prtljažnika zamenjajo s čim oblikovno bolj sofisticiranim.

Sandero je močan adut skupine Renault tudi na trgih, ki ne slovijo po kakovostnih cestah (sem navsezadnje lahko štejemo tudi Slovenijo), zato ni nič čudnega, da je vzmetenje naravnano relativno na mehko, kar ob blaženju večjih vdolbin na asfaltu pride prav tudi na makadamski podlagi, na drugi strani pa pomeni tudi kar nekaj nagibanja v ovinkih.

Srce pod motornim pokrovom testnega primerka je bilo 0,9-litrsko - gre za moderen koncernski primerek, ki zmore 66 kW (90 KM) največje moči in 140 Nm maksimalnega navora. Ne sliši se veliko, a je bolj prožen, kot bi morda pričakovali od zapisanih številk. Na drugi strani tudi pretirano varčen ni, saj smo na testu zabeležili 6,5 litra povprečne porabe. Seveda gre tudi nižje, a je potem potrebno biti zelo nežen na stopalki za plin. Menjalnik z dolgo prestavno ročico bi lahko bil bolj natančen, a vseeno dobro opravlja svoje delo.

Dacia Sandero ostaja zanimiv in čedalje bolj suveren, pa čeprav še vedno enostaven avtomobil, ki vsekakor najde svoje kupce tudi na slovenskem trgu. A tudi pri romunski znamki se zavedajo, da ugodna cena ni edino merilo za uspeh.