Renault ima dolgo zgodovino na športnem področju, ki jo zgledno negujejo še na področju serijskih osebnih avtomobilov. Oznaka RS je že dolga leta del Meganove ponudbe, za določen čas tudi v dizelsko gnani verziji, a v zadnjih letih prisegajo le na zmogljive turbo bencinske stroje. Skupaj z rojstvom obujene znamke Alpine in za zdaj edinega modela A110, so pri Renaultu razvili nov 1,8-litrski turbo štirivaljnik in ga malo zatem uporabili tudi v najnovejši izdaji Megana. Tega sem prvič preskusil lansko zimo, ko je imel še oznako 280 in dvosklopčni EDC menjalnik, v začetku letošnjega leta pa mi je v roke prišla še verzija 300 z oznako Trophy v kombinaciji s klasičnim ročnim menjalnikom. 

Torej, pod pokrovom se vrti isti bencinski turbo motor, le da je ta dodatno navit na 221 kilovatov in razvija še zajetnih 400 Nm navora. Tistih nekaj navdušencev bo zagotovo cenilo dejstvo, da je prenos navora preko klasičnega ročnega menjalnika. Se strinjam, več dela za voznika (rahlo predolgi hodi), a tudi več užitkov, ko avto požene čez zavite ceste. Oznaka Trophy mu prinaša serijsko vgradnjo mehanske zapore diferenciala, ki je temelj za učinkovit oprijem v ovinkih, dodatno so pri Renaultu poskrbeli še za izjemno učinkovit Brembov zavorni sistem, uredili so nekaj nastavitev na podvozju, drzni športni karakter pa bogati še štirikolesno krmiljenje 4Control. Čeprav je bil avto opremljen z zimsko obutvijo, se ta z vsem svojim našpičenim karakterjem izkaže tudi na suhem in mrzlem asfaltu. Megane v Trophy izvedbi je izdelan za veliko mero napadalnosti. Gume odločno grabijo asfaltno podlago, volan je primerno trd in filigransko natančen, pri vsem tem početju oziroma »užitkarjenju« pa ne gre pozabiti na fizikalne meje. Hoja po robu mu godi in prav zato potrebuje voznika z obilo izkušnjami. Ob takšnem avtomobilu mi na misel privre ideja o slovenskem Zelenem peklu, kjer bi lahko Megana preskusil na zgornji meji zmogljivosti.

Občutek v potniški kabini je za voznika malo da ne božanski. Globoki školjkasti Recaro sedeži, ki jih pri Renaultu bogato zaračunajo (2500€), ves čas držijo telo tesno na mestu, zato, da se voznik najbolje osredotoči na vožnjo. Tu je tudi delno v alkantaro odet športni volan, nastavljiv po višini in globini, niso pozabili na aluminijaste stopalke in na klasično ročno zavoro, še najmanj izstopa ročica menjalnika. Razvojniki so Meganu RS Trophy dodatno preuredili še izpušni sistem, ki je v tej izvedbi precej bolj glasen in nima oznake Akrapovič. Že jutranji hladen zagon motorja je poezija za ušesa, preklop na Race mode (spremeni se grafika digitalnih merilnikov in izključijo se nekateri podporni sistemi) pa prinese obilo dodatnega pokanja. A le po tistem, ko voznik spusti plin. Zabava je zagotovljena. Na porabo ne gre pretirano razmišljati. Postanki na bencinskih servisih bodo pogosti, a to je davek, ki ga prinaša takšen izpiljen športni stroj. V povprečju sem držal porabo okrog 12 litrov. Megane RS se vendarle zna obnašati zelo umirjeno in spoštljivo, zato je lahko poraba krepko nižja. Okrog devet litrov.

Na prvi pogled, razlik med običajno in Trophy izvedbo pravzaprav ni. Oba imata široke boke, sredinsko nameščen izpuh, velik difuzor, večja platišča in k tlom precej približano karoserijo. Pri izvedbi Trophy gre v veliki za dodelave, ki očem niso vidne in hkrati omogočajo še nekaj več brezkompromisnosti. Osnovna cena tega je postavljena na nekaj manj kot 35 tisoč evrov, k tej je potrebno prišteti nekaj dodatne opreme, na primer rumena barva (1600€), Recaro sedeži, 19-palčna platišča (990€), multimedijski sistem R-Link 2 (900€) in poklopljiv zaslonček za zrcaljenje podatkov (350€), zato končna cena preskoči 40 tisoč evrov. Brez, da stopite v prodajni salon, Renault ponudi še 1750€ popusta in z malce pogajalskimi sposobnostmi pri prodajalcu, je tista prava prodajna cena še za odtenek nižja.