Tudi Tucson je v svojem iztekajočem letu prav všečen in dober približek nečesa, kar bi lahko bila SUV zverina. A ker so kupci precej bolj umirjeni in tradicionalisti, je optična dodelava Tucsona s paketom N-Line tisto, kar pomladi tako srce kot tudi dušo voznika.

Seznam je in ni obsežen. 19-palčna črna platišča, drugačna in črna maska, bolj zajetni odbijači, imitacija difuzorja na zadku, zatemnjena stekla. Ob običajnem utilitarnem Tucsonu je ta z N-Line videti prav pošteno hudoben in dinamičen. Tudi v notranjosti Hyundai ne skopari in tu so športnejši sedeži, pa volan, vse skupaj je prevlečeno z usnjem in velurjem in prešito z rdečimi šivi. Po zadnji prenovi je tu tudi novi infotainment na večjem zaslonu.

Drugi, precej bolj umirjen del je seveda pogon. 1,6-litrski 100-kilovatni dizel, ki mu streže sedemstopenjska avtomatika, je dovolj za običajno rabo, ne sledi pa temu, kar obljublja videz. Za terenske zmogljivosti je tu štirikolesni pogon. A ob bok oblikovni nadgradnji se zdi prav celoten pogonski sklop tisto, ki bo osrečil take, ki želijo videz, niso pa več pripravljeni pritiskati na stopalko za vsako ceno. Dizel ima dovolj velik razpon navora, da menjalnik ne skače med prestavami, vzmetenje je nekoliko trše, enako velja tudi za volan. Če odštejemo samo dinamiko motorja, se Tucson v taki obliki pelje kot po tirnicah, morda bi lahko rekli tudi, da gre za športno dinamično izkušnjo v počasnem posnetku.

Uporabna vrednost je na visoki ravni, ko tak avto potrebujemo tudi na slabših cestah, na poti v hribe in verjetno tudi pozimi na vikend. Štirikolesni pogon dobro sodeluje z željami voznika in ima tudi možnost zapore sredinskega diferenciala, drugače v večini tlako opravlja sprednji kolesni par. Če ne spadate med bolj živčne voznike, se da porabo držati bližje šestim kot sedmim litrom.

Za drugačnost je treba seči globlje v žep. V času našega testa je ta kombinacija, ki deluje optično zares dovršeno, stala 36.540 evrov.