Že res, da je pod površino pravzaprav osnova enaka – osnovna školjka, podvozje in motorji, a navzven bi težko našli podobnost s francoskim sorodnikom. Corsin dizajn je zdaj precej bolj oglat od dolgoživeče prehodnice z več ostrejšimi robovi in poudarki, a maska nesporno pokaže, da gre za Oplovo tradicijo obraza (ki jo je pred dnevi prekinil Mokka).

Relief stranskih vrat še vedno spominja na prejšnjo generacijo, zadaj je avto precej bolj razgiban, svoje pa dodajo tudi GS-line dodatki z mogočnim spojlerjem na zadnjih vratih. Pravzaprav je edina »enakost« z 208 velik petkotni pokrov za dolivanje goriva.

Notranjost je čisto drugačen svet in kot smo lahko pričakovali, ostaja zvest Oplovi zgodbi – od gumbov na volanu, oblike armaturke in klasičnih merilnikov, ki so daleč od vesoljske zgodbe 208, do vkomponiranega zaslona infotainmenta. Vse skupaj preseka vpadljiva rdeča letvica, nekaj srebrne plastike pa poskrbi za dodaten športni občutek. Upravljanje klimatske naprave so pustili klasičnim gumbom, kar je pohvalno, malo manj pa dejstvo, da je serijsko izdelovalec mraza analogen, nekaj, kar v teh časih redko srečamo.

Vse ostalo nastavljanje in upravljanje pa je zgodba infotainmenta, ki pa bi lahko bil za odtenek bolj odziven in logičen. Rakava rana celotne nabavne mreže pred sestavljanjem avtomobilov v celotnem koncernu je dobavitelj kamere za pomoč pri vzvratni vožnji – nekoč smo nekaj duhovičili o tržnici v Šanghaju, kar pa ob teh časih, ko straši netopirjev nevidni otrok, ni na mestu. Kakorkoli, zatikajoča in nizko resolucijska slika kamere bolj sodi v nekaj, kar smo vozili vsaj desetletje nazaj in ne na začetek tretjega desetletja novega tisočletja.

Nekako v duhu časa in športnega naslavljanja voznika so tudi sedeži nižji in občutek dirkaškega kokpita bolj prisoten kot prej. Če je spredaj sedenje solidno, razen tiščanja desnega kolena v široko sredinsko konzolo, na zadnji klopi hitro postane tesno, kar pa je v tovrstnih avtomobilih prej pravilo kot izjema. Za družinsko vozilce to pač nikoli ni bil mišljen segment. Zadaj je na voljo 309 litrov prtljažnika, dovolj za vsakodnevne potrebe in potovanja za dva.

Vse skupaj, postavljeno na kolesa, je optimizirano do potankosti – avto ima odtenek manj kot 1100 kilogramov, podvozje je nastavljeno čisto drugače kot pri francoskem bratrancu, 17-palčna kolesa pa dodajo še kapljico več do roba perfektne športnosti za tak avto.

Motor je PSA-jev 1,2-kitrski turbo trivaljnik s 74 kW (100 KM) in 205 Nm navora, ki mu streže šeststopenjski menjalnik, kar sicer ne pomeni vesoljskih dirkaških sposobnosti, je pa zato več kot dovolj za lepo mero dinamike. S porabo se lahko igrate, tudi pod šestimi litri ob zmerni vožnji.

Posrečeni del te nove Oplove zgodbe pod okriljem PSA je, da so kljub strahovom, ohranili praktično celotno identiteto tudi pod novim lastnikom. Nemški inženirji imajo očitno dovolj proste roke, da ostajajo zvesti tradiciji, razen eni – Corsa je dodelana in sestavljena precej bolje kot njena predhodnica.

Za ceno 15.890 evrov dobimo precej Opla in precej avtomobila v tem segmentu – tudi ko gre za športnost in dinamiko. S tako podobo obstaja še močnejša različica z osemstopenjsko avtomatiko in 130 konjiči, to pa podraži ceno za 2300 evrov. K naši testni Corsi dodajmo še 420 evrov za kovinsko sivo barvo, 250 za črno streho in 400 evrov za 17-palčna platišča. Z vsemi ostalimi dodatki, pri katerih ne smete preskočiti izjemnih matričnih žarometov, se cena pripelje do 19.805 evrov.