Lep je, tale kompaktni štirivratni kupe, brez vprašanja. Sploh z M paketom, ki ima poudarjene vstopnike za zrak v barvi titana, enak barvni ton obkroža še ledvičke, pokriva ogledala in se izgubi na zadku. Nekaterim pravim BMW-jašem ni všeč zaključek z rahlo konkavno zadnjo steno, a to je trend aktualnih oblikovnih rešitev, tudi pri seriji X.

Tako rahlo posebno deluje s strani ta avto, v njegovi silhueti najdemo marsikaj, od GT-ja do SUV bratov. Kratka zadnja vrata izdajajo, da je avto v osnovi kupe, ni pa na štirih metrih in pol nič kaj radodaren s prostorom zadaj, niti ga ni kritično malo. Za otroke brez težav, večji pa – kot je to običajno – z odrekanjem predvsem tistih spredaj.

Notranjost je – tu vedno težko najdemo kaj novega – BMW. M235 ima športne sedeže, ki dobro stisnejo hrbet, odeti so v alkantaro in prešiti z modrimi šivi, vstavki v armaturki so v enakem tonu kot dodatki zunanjosti. Vse ostalo je tam, kjer smo navajeni pri ostalih BMW-jih novejše dobe. Sedenje za volanom je dobro prilagodljivo tudi za nas večje. In še uporabna vrednost? Štirivratni kupe ima klasična vrata prtljažnega prostora, ki se sicer zavihajo visoko nad zadnjo šipo, še vedno pa so dimenzije prtljažnega prostora tipično limuzinske – 430 dolgih in nizkih litrov.

Strupena zunanja podoba v zelo lepi modri barvi bi seveda ne imela smisla, če ne bi bila podkrepljena z mehaniko. Reč ima glas, do stotice pospeši v 4,8 sekunde, do končne hitrosti 250 km/h rabi nekaj priganjanja, ampak gre. To so vse parametri, ki M235 ponujajo kot športni avto, vendar obstaja skepsa, komu in zakaj je avto namenjen. Gremo po vrsti.

Pod motornim pokrovom je 2-litrski turbo motor, navit na 225 kW (306 KM), s 450 Nm navora. Spodobne številke, ki pa jim v praksi manjka nekaj ostrine in brutalnosti. M235 je avto za tiste, ki želijo športnost, tako po videzu kot performansah, ne želijo (ali ne obvladajo) pa malce več zahtevnosti za voznika. Že pri motorju pridemo do klasične angleške »there's no replacement for displacement« modrosti – ni nadomestila za kubike, kar se pozna predvsem pri bolj dinamični vožnji, tam M235 za zahtevnejše voznike deluje preveč benigno.

Tudi ob izklopljeni elektroniki poigravanja z drsenjem zadka ne bo. Razlog je, da je platforma, na kateri je M235, v osnovi sprednji pogon z dodanim prenosom na zadnja kolesa. xDrive je v tem primeru predvsem dodatna varnostna garancija za manj zahtevne voznike. Ob bolj ostrih primerkih Serije 2 vse do M2, se naš testni primerek zdi kot priden mamin sinko, ki sicer ima mišice, je fantastičnega videza, punce ga obožujejo, drugih vrlin pa nima.

Za prestavljanje skrbi 8-stopenjski Steptronic, ki v športnem načinu prav ostro in na trdo prestavlja. Ali je to zaradi vtisa športnosti, ne vemo, ni pa pretirano navdušujoče. Sama vožnja je bližje športni, avto ima 1640 kilogramov, nastavljen je trdo, lepo se drži ovinkov, a prave igrivosti zahtevnejšemu vozniku ne privošči, plus tega pa je, glede na prej omenjeno, prav očitno težek na nos, ki hoče iz ovinka. Izvrstna bavarska elektronika in štirikolesni pogon tega ne bosta dopustila, se pa opazi, kam avto taco…pardon… nos – moli. Skratka, za hard core BMW fane, ki obožujejo Mojco Pošrekuljo in ostale moške prvine, je tole kar malce… za solzico v očeh.

Z našim BMW strokovnjakom sva tisti dan daleč od civilizacije na mejnem košarkarskem igrišču kar nekaj časa modrovala in pametovala. Sam ne bi opazil, njega zmoti varčevanje pri materialih, opozoril je na tesnila vrat, kjer se to menda najbolj pozna in bodo čivkala že čez dve leti, pa cenena plastika na delih, ki so očem precej bolj skrita – recimo okrog stikal za premikanje sedežev.

Sva se pa strinjala, da je to avto, ki ga nameniš nekomu, ki bo radostno skakal od veselja, da ima avto športnega videza in krepkih mišic, brez da bi zato moral dati skoz tečaj športne vožnje. S štirikolesnim pogonom pa kot rečeno dodamo še varovalko več. Ali kot je padel zaključek, to je avto, ki ga kupiš ženi, zato da ga greš enkrat na teden »tišat« na sebi ljube ceste, vmes pa je v varnih rokah, tako avto kot voznica.

Za tega nadvse vpadljivega mišičnjaka je treba v osnovi plačati 57.500 evrov, skupaj z dodatki, za 11.758 evrov jih je, pa cena naraste do 69.258 evrov.