Zakaj? To je bila druga dirka, ki smo jo kdaj obiskali v okviru medija, ki ga prebirate. S Petrom Žmakom in mojo malenkostjo sva se z akreditacijami Ekipe (takrat Bernie še ni želel niti slišati o kakršnem koli internetu) namenila v nam bližnjo Imolo. Turistična agencija, ki je takrat pri nas vozila gledalce na dirke, nama je zrihtala nastanitev v hotelu na rivieri Riminija, presneto daleč, a o tem kasneje.

Kakorkoli, v Imolo sva šla s testno Fiatovo Multiplo, parkirala nekje sredi mesteca in šla peš čez rečico na dirkališče. Paddock je bil takrat sestavljen v glavnem iz enega tovornjaka in šotora pred njim, press center pa je bil nametan skupaj s šolskimi mizami in stoli, dirko smo spremljali na malih televizorčkih nad našimi glavami. Od »Red Bull ti da kosilo…« smo bili oddaljeni še vsaj 10 let, sva se pa s Petrom nalepila na Ališiča in Džefro, ko smo šli na kosilo v prostore Porsche Supercupa. Ališič je med kosilom Jerančiču (ali pa je bilo obratno, kar pa dvomim) skušal vbiti v glavo, da imajo motorji vrtljaje in ne obrate.

Prvi dan, takrat smo na dirke hodili še v petkih in ne dan ali dva prej, naju je sredi paddocka ustavil Ališič z izjavo, ki mi še danes odzvanja v ušesih, prav z njegovim hripavim glasom: »Švarci, Berni je šel v kurac, zdaj že za internet dobite akreditacijo.«

20 let pozneje, pa saj veste, kam ciljam. Papirnatih revij a la Grand Prix Magazine o F1 praktično ni več, ne samo pri nas (naj mi Juki oprosti, saj se še vedno trudi na mesečni bazi), dnevni mediji poročajo tako tako, le mi smo tu že 22. leto in vsak dan znova.

Spominjam se, da je bilo takratno prvomajsko vreme precej sveže in nič kaj pomladansko in prenočevanje v neogrevanem hotelu na praznih obalah Riminija je bilo polarno doživetje, spala sva oblečena in pokrita z vsem, kar se je našlo, bog ne daj stopiti bos na ploščice v sobi in kopalnici. Za povrh so bili v hotelu učenci neke katoliške srednje šole s Sicilije, kjer si je mularija ponoči, ko so učitelji in njihov župnik šli spat, omislila letom primerno zabavo in potem slavno kričanje starih na to mladino in razbijanje po vratih… Nepozabno. In ja, tudi hrana v teh hotelih je bila primerna 0 zvezdicam, ki jih je imel (verjetno) hotel. Kakorkoli, vsaj pot naju je dva dni vodila mimo tovarne Minardija v Faenzi.

Spomnim se, da je Schumacher tu na kvalifikacijah dosegel le 2. mesto in je bil razjarjen ko bik. Od tu je – kako čas beži – moj slavni incident z njim na tiskovki, o čemer boste, čeprav sem v vseh teh letih o tem zagotovo že pisal, prebrali v naslednjem članku.

Spominjam se, da sva imela nasproti dva finska novinarja, ki sta bila med dvobojem Hakkinena in Schumacherja tako živčna, da sta imela naenkrat prižgani dve cigareti, v vsaki roki eno in takrat sem se naučil tudi prvih finskih kletvic. Ja, kdo bi si mislil, takrat so lahko v press centrih kadili v istem prostoru – no v naslednjih letih so kadilce ponekod namestili v druge sobe, danes pa… saj veste, le še oddaljen spomin za dimnike.

Po zmagi Schumacherja so Tifosi seveda ponoreli od veselja in praktično skakali vse do balkona v press centru, Rdeči pa jim je mahal z nasmehom do ušes, še dan prej bi verjetno koga tudi zalomil.

Na fotografijah se lepo vidi tudi Šumijeva zastava, ki nas spremlja čisto na vsaki dirki od 1999 naprej. Takrat sva prvič obiskala tudi Sennin spomenik, ki še ni bil zaraščen z drevjem. In tudi zadnjič, vsaj kar se mene tiče.

In sama komunikacija s tem portalom? Preko mobilnega telefona in prenosa podatkov 0,000340G, ma kaki 5G neki J. Smo pa bili eni čisto prvih, ki smo imeli digitalni fotoaparat, ostali fotografi so še vedno tekali z negativi oziroma diasi v lab razvijat in skenirat material. Oprostite izrazu, v primerjavi z današnjimi pogoji dela je bila F1 ciganija. Pa vendarle smo bili mladi junci in z navdušenjem počeli, vse, kar smo znali in prinašali sveže novice sproti.