Schumacher se je že 4 leta pri Ferrariju neuspešno trudil osvojiti naslov. Sezona 2000 je končno začela kazati, da bi se to lahko zgodilo. A Nemec je bil brezkompromisen in čeprav je v Imolo na tretjo dirko sezone prišel z zmagama na prvih dveh, mu na sobotnih kvalifikacijah pred Tifosiji ni šlo po načrtih. Hakkinen mu je pole speljal za vsega 91 tisočink. Razumljivo je bilo, da je bil Šumi slabe volje, pravzaprav bolje, iz njega je kar bruhala jeza in napol morilski obraz, kot je bilo to v Belgiji 98, ko je trčil s Coulthardom.

No, na svoji drugi dirki sem nekako zbral pogum in šel na tiskovko skupaj z Miranom. Bil pa sem že takrat, v predGoogle in predWiki časih precej zaljubljen v statistike in vmes, ko je Schumacher bliskal z očmi na vse strani, ugotovil, da je zadnjih ne vem koliko dirk dobil, ko ni stal na najboljšem štartnem položaju – veriga se je vlekla še v sezono 1999. In ker je enkrat prvič, sem globoko zajel sapo in dvignil roko, da bom postavil vprašanje.

»Glede na to, da ste zadnjih nekaj dirk zmagali, tako da niste osvojili najboljšega štartnega položaja, je to dobro tudi za jutrišnjo dirko…«

Nemec je obrnil oči direktno vame in videl sem, da ne ve, kaj pravzaprav naj reče.

Strinjam se, da je bil stavek morda zaradi treme formuliran nerodno in bolj kot retorično vprašanje. Danes bi Hamilton odgovoril čisto drugače v slogu »wow, nisem vedel, a res« in razvila bi se debata.

Kakorkoli že, Schumacher me je presenetil z vprašanjem, ko bi moral odgovoriti.

»Ne razumem, kaj je tu vprašanje?«

»Are you supersticious? Ali ste vraževerni,« je bilo edino, kar mi je padlo tisto sekundo, ko sem praktično zmrznil, na pamet.

»Ne. In ne sprašuj neumnih vprašanj,« me je zabil do nafte.

Ne spomnim se več pravzaprav okoliščin, a mislim, da sem bil pred tiskovko primoran preobleči premočeno majico zaradi soparnosti in dati gor rezervno, ki je bila – Westova sponzorska, ki smo jo dobili ob obisku Hakkinena v Ljubljani, ne vem več točno, pomladi 2000 ali že leto poprej. Kakorkoli, po spletu okoliščin sem sedel pred slabovoljnim Schumacherjem z majico, na kateri je pisalo West, slika Hakkinena z rokami v zrak in »Mika Hakkinen, World Champion«. Še danes verjamem, da je bilo to kot bi biku pokazal rdečo cunjo.

Pred mano je sedela Karin Sturm, poznate jo kot avtorico knjige o Schumacherju, ki smo jo pred nekaj leti dobili tudi v slovenščini. Obrnila se je k nama z Miranom in rekla, kar je letelo name: »Fant ima prav. To drži in vprašanje je bilo čisto umestno, verjetno je le 'pissed off', ker ni osvojil pole positiona.«

Že v nedeljo, ko je ugnal Hakkinena, ki je z drugim mestom kot aktualni prvak osvojil šele prve točke v sezoni, je bil čisto drugačen, letel je na krilih Tifosijev, jedel sladoled, se pogovarjal z vsemi in se zabaval. V letih pozneje smo še kdaj kako rekli, a to, da ga nisem pretirano maral, verjetno izhaja prav iz tega dogodka.

Danes, 20 let pozneje, so časi za nas malce drugačni. Dirkači so drugačni ljudje, pogoji dela so drugačni, tiskovke so drugačne in predvsem sem sam 20 let starejši. Sploh z pravilom v F1, da smo tako dirkači kot novinarji del iste družine in da nobeden ne bo nikogar ugriznil, kot je takrat morda razmišljal 25-letni mladič na svoji drugi dirki, ko je prvič govoril s slovitim Schumacherjem.

Imam še nekaj epizod, sploh eno s Hamiltonom v Belgiji, a to za kdaj drugič. V naši ekipi pa smo imeli ali imamo tako ali tako nekaj kalibrov, ki so z vsemi na ti, a ne Milan J, in legende kot Mitja Bonča, ki je ustavil Hamiltona in Wolffa, dal slednjemu telefon v roke in naročil, da ga slika skupaj z Lewisom. Meni pa se je, sedečemu na pragu Ferrarijevega motorhoma, ko sem se nalival z oranžado, zaletelo. Kot rečeno, zgodb je še veliko.