Yugo je imel tri motorje, 0,9-, 1,1- in 1,3-litrskega, slednji je bil pripravljen za ameriški trg in samodejni menjalnik. Prav nobeden od treh ni Yugotu omogočal serijskih športnih pospeškov. 1,3-litrski motor je premogel 68 KM, kar je bilo dovolj za 13,5 sekunde do stotice, za osemdeseta in segment avtomobila sicer dokaj solidna številka.

A na avtosalonu v Beogradu so pri Zastavi na ogled postavili Yugo Turbo. Eden in edini svoje vrste, s katerim so želeli avtomobilčku dati nekaj več. Za osnovo so vzeli 1,1-litrski štirivaljni, mali 0,9-litrski je bil preslaboten, medtem ko je imel 1,3-litrski precej zdravstvenih težav.

Za razvoj so vzeli japonski IHI turbopolnilnik, ki se je vrtel v vseh mogočih avtomobilih tistega časa, tudi v Ferrarijih. Motorju so kompresijo znižali z 9,2 na 7,5:1, vseeno pa je Yugo Turbo premogel 90 KM pri 6000 vrtljajih in 130 Nm navora pri 3000 vrtljajih. Prirastek kar 35 KM z osnovnih 55 je Yugotu omogočil pospešek v 9,9 sekunde in končno hitrost 170 km/h.

Testno obdobje je razkrilo precej hib – vzmetenje in zavore niso bile dorasle tej moči, prav tako je bil motor pod 2500 vrtljaji praktično mrtev.

Razlogov, da se v Kragujevcu niso odločili za serijsko izdelavo, je več, med njimi bi Yugo Turbo cenovno grizel Stoenko, nadgradnja vzmetenja in zavor pa bi prinesla dodatne stroške tudi za tovarno. V dveh letih je bilo potem tako ali tako vsega konec in veliki jugoslovanski trg je izginil v prahu balkanskih vojn.

Kaj se je potem zgodilo s prototipom, ni znano. Najverjetneje so ga razstavili in uporabili za dele, školjko pa poslali v prešo. Vseeno je Yugo potem v devetdesetih in še mnogo pozneje dobil številne domače in neprimerno močnejše predelave z naprednejšimi Fiatovimi in Lancijinimi motorji, da o dirkaški zgodovini niti ne govorimo. A (pred)serijski Yugo 1.1 Turbo je bil samo eden.