Začnimo kar pri zunanjosti. Takole s profila je Ignis videti, kot da mu je nekdo pozabil narediti zadek, a tudi zaključek z mišičastimi blatniki in posrečeno okensko linijo kot v kašnem anime, je v svoji nenavadnosti prav simpatičen. Spomnimo, da v dolžino meri le 3,7 metra. Od zunaj je to lepo opaziti, če pa vas bi v notranjost posedli z zaprtimi očmi, ne bi tega nikoli uganili.

Notranjost, čeprav z nekaj sodobnimi oblikovalskimi prijemi, je ponekod še vedno japonsko plastična. Je pa zato zares prostorna. Prostora ne manjka ne za sprednja potnika, ne za tista dva na zadnji klopi.

Suzuki je nekako avtomobilu namenil infotainment in še nekaj malenkosti, da bi bil vsaj malo v koraku s časom, a če bi hotel biti tudi enak ostalim, sploh v segmentu, ki je praktično izumrl, bi s tem močno poskočila tudi njegova cena. Manko sodobne elektronike in oblikovalske avantgardnosti pa čisto lepo kompenzira s z bolj kakovostnimi materiali in solidno izdelavo, sploh v višjem paketu opreme. Čeprav, roko na srce, sistem za opozarjanje pred naletom, ki zna zagnati paniko celo malo prezgodaj in aktivni tempomat so reči, ki jih v tem segmentu sploh ne najdemo. No, tudi pri testnem primerku jih ni bilo, saj so na voljo za doplačilo.

Že res, da zaradi prostornosti znotraj v zadku ni več kot 220 litrov prtljažnika, vendar prevoz ropotije ni Ignisov namen, ta se skriva nekje drugje.

Če po dimenzijah sodi med mestne malčke in se v mestu tudi lepo spravi skozi najmanjše luknjice, ga malce bolj utrudijo vožnja po medmestnih zavojih in avtocesta. Sploh na slednji se pozna, da ima 1,2-litrski motor le 61 kW (83 KM) in 107 Nm navora.

Ko je v vozilu le voznik, je avto na odprtih cestah še relativno dinamičen, pri treh odraslih v njem pa se je poznal že manjši klanec na avtocesti. Pri vzponu mimo Brda na ljubljanski obvoznici malček na primer ni zmogel mimo 110 km/h. In ja, priganjanje mu tako ali tako ni pisana na dušo – njegov adut je štirikolesni pogon, zaradi katerega bo brez težav skakljal po gozdnih cestah, makadamih, po dežju in snegu pa bo ponudil nadgradnjo, kar se tiče varnosti, stabilnosti in zmogljivosti. Je pa zavoljo dimenzij precej lahkoten, tudi ko gre za stabilnost pri višjih hitrostih. Pač treba je vzeti v zakup, da je njegova namenskost strogo usmerjena, da so aduti drugje kot pri polaganju ovinkov.

Po novem Suzuki svojo motorizacijo opremlja z blagim hibridom, kar nekoliko zmanjša porabo. Pri praktični rabi brez ekstremov se bo gibala tudi kak kozarček pod petimi litri.

Pravzaprav obstaja ciljna publika, ki jim je ta Ignis pisan na kožo, pravzaprav kar vtetoviran. Tale mali japonsko madžarski škrat je odlična alternativa štirikolesno gnani Pandi, pravzaprav jo v marsičem presega.  Štirikolesno gnani Ellegance v osnovi stane 15.880 evrov, z 250 evri doplačila za kovinsko barvo pa se cena konča pri 16.130 evrih. Najcenejši Ignis pa se začne že pri 11 tisočakih in pol.

Zanimiv je tale škratek, sploh v taki kovinsko rumeni barvi je tudi precej opazen. Če imate v sebi še malo afinitete do japonske kulture in njihovega razumevanja dizajna, pa je to le še dodaten argument.