Prekmurje, Goričko in z njima Slovenske gorice in Prlekija so sodobno cestno povezavo krvavo potrebovali. Včasih pa se je od Maribora do Murske Sobote in Lendave vozilo gori doli in naokoli, najprej čez klance v Slovenskih goricah in potem skozi vasice ob Muri.

Gradnja avtoceste se je tam začela 2000, 2002 pa je bil prometu predan prvi odsek Vučja vas – Beltinci v dolžini 11 kilometrov, dokončana pa je bila 2008 z zadnjo traso med Lenartom in Vučjo vasjo. Preden je Maribor dobil pravo avtocesto, je do Pesnice od Melja vodila vzhodna obvoznica. A še malce bolj nazaj pa se je v Prekmurje vozilo od mariborske železniške postaje čez Košake in potem ali levo do Šentilja in Avstrijo ali desno vse do Lendave in madžarske meje.

Prav na Košakih, kjer se začne naša zgodba o stari cesti, se je zgodila tudi družinska anekdota, zaradi katere lahko mene sploh ne bi bilo. Fotr je vedno, kadar smo šli k sorodnikom v Prlekijo, na tem klancu začel zgodbo, kako je moja Oma s Škodo 1100 prehitevala celo kolono v nepregledne ovinke Šentiljske ceste in ko je končno zapeljala na desni pas, vuuuum, so se nasproti usuli tovornjaki. Skratka, tokratna ničelna točka se  začenja pri tabli za konec Maribora ob avtomobilskem centru.

Ob avtocestah je zdaj stara cesta speljana pod avtocesto in skozi rondo pri Dolnji Počehovi v dolino Pesnice. Tam kmalu, preden zapeljemo v vas Pernica, na levi vidimo veliko Perniško jezero, ki je del krajinskega parka Jareninski dol. Od Pernice naprej se stara cesta povzpne nad še eno pesniško jezero Pristava, kjer na klancu stoji legendarna gostilna Šiker, stara 150 let. Danes zaradi razmer zaprta, ampak nisem še imel dvomestne številke v starosti, ko sem enkrat poleti očetu pomagal pri delu v Gornji Radgoni in sem tu dobil največji dunajski zrezek na svetu. Še cel teden sem potem doma razlagal mami.

Takoj na drugi strani se odpre majhna ravnina, kjer na desni stoji mogočni grad Hrastovec. Na koncu ravnine je še eno jezerce, Komarnik, nad njim pa razvpiti Črni Les, kjer je dom starostnikov, o zgodbi pa kdaj drugič in drugje. Čez Lormanje se cesta spusti do Lenarta, ki je povezano tudi z mojimi predniki, priimek izvira nekaj kilometrov severneje, pri Sveti Ani. Cesta se potem čez gorice odpelje do slikovitega kraja Benedikt (ki se mi je kot dislektično navdahnjenemu mulcu zapisoval kot Bende Kit). Do Lenarta je 15 minut, do Benedikta pa še deset več. Po še nekaj klancih se spustimo na južne obronke doline reke Mure in pridemo v Gornjo Radgono. Od štarta smo prevozili 33 kilometrov.

Malo naprej ob Muri so Radenci (41. kilometer poti), znan zdraviliški kraj, kjer sva si z Uršo vzela nekaj časa za fotografiranje. Vse skupaj pa je iz znanih razlogov popolnoma opustelo. V teh krajih, kjer se končajo Slovenske gorice in gre pot naravnost proti jugovzhodu v Prlekijo, me je in me še vedno zabava ime najbolj odbite reke pri nas, Ščavnice, sploh pa prevod kraja Sv. Jurij ob Ščavnici v angleščino. Mura se tu odpelje proti Veržeju in na južno slovensko mejo, s Peugeotom 3008 pa jo prečkamo čez pet rokavov in vstopimo v Prekmurje in skoz vasi Petanjci in Tišina pridemo do prekmurske prestolnice.

Murska Sobota (51 km) je že davno dobila tudi južno obvoznico, ampak v Soboto je vedno »fajn malo poglednoti«. Od tu do Lendve vodi več poti, severna mimo Moravskih toplic, mi smo šli kar mimo Rakičana, kjer je bolnišnica in čudovit dvorec, naprej do Kreslinovih Beltincev in od tam še malo naprej do Odrancev s čudovito cerkvijo Sv. Trojice na začetku. Bolj ravnih cest pri nas ne boste hitro našli. Sledijo še vasice Črenšovci, Hotiza tik ob meji s Hrvaško in Gornji in Dolnji Lakoš. Pri Gornjem spet zabava – tabla za radar, znak za omejitev in še škatlica z radarjem za našo Uršo, ki čveka z vodjo poti, ni dovolj. Hvaležno pričakujemo listič od države.

Po 84 kilometrih prispemo v Lendavo, za kar smo potrebovali uro in pol. Lendava, staro mesto ob meji z Madžarsko, ima nekaj znamenitosti, najnovejše pa je seveda stolp Vinarium na gričih nad Lendavo, do koder se vidi, ko ni Korone, v Avstrijo, Madžarsko in na Hrvaško.

Helga faktor – Eno od bojnih imen Urše je kot vemo Helga. In njeno pojmovanje ročnega menjalnika izhaja iz gledanja na merilnik vrtljajev pri prestavljanju. Neglede na bencinar ali dizel. In poraba? 😊